Jurjevec: mesto, ki so ga rešili iz krempljev Volge

Na začetku 20. stoletja si je slavni ruski fotograf in izumitelj Sergej Prokudin-Gorski izmislil zapleten proces za živahne in podrobne barvne fotografije. On je imel vizijo, da bi fotografija služila izobraževanju in razsvetljevanju, kar je jasno ponazoril tudi s svojimi dodelanimi fotografijami arhitekturnih spomenikov v zgodovinskih krajih po domovini Rusiji.

Njegov projekt je logistično podprlo ministrstvo za promet, ki mu je pomagalo organizirati pot po ruskih prometnih poteh in rastočem železniškem omrežju. Leta 1910 in 1911 je bil še posebej produktiven pri delu ob Volgi. Srednji tok Volge združuje nekatera najslavnejša ruska zgodovinska mesta od Ugliča na severu do Jaroslavlja in Kostrome severovzhodno od Moskve.

V sovjetskih časih so Rusijo zajele gradnje velikih hidroelektrarn, ki so rasle kot gobe po dežju v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, zaradi njih pa je močno narasla vodna gladina. Čeprav so bili novi infrastrukturni projekti koristni za navigacijo in distribucijo električne energije, so ti hkrati ogrozili nekatera območja, ki jih je nekoč fotografiral Prokudin-Gorski.

Med ogroženimi je bilo tudi mestece Jurjevec, ki je v zadnje pol stoletja izgubilo veliko prebivalcev in je štelo le še nekaj več kot 8000 ljudi. Ko je bilo leta 1957 končano zbirališče vode Gorkovskoje, je bila Volga ponekod pri Jurjevcu široka že 15 kilometrov. Na srečo so potem večino starega dela mesta ob reki rešili z velikim nasipom.

Dramatična lepota

Jurjevec se nahaja južno od Kostrome, na območju, kjer se Volga obrne proti vzhodu, nato pa naredi oster obrat proti jugu v smeri Nižnega Novgoroda. Oster ovinek je na visokem desnem bregu ustvaril odlično mesto za gledanje reke na veliki razdalji. To je omogočilo tudi dramatičen videz pokrajine ob mestu: pogozdene ostre vzpetine z grapami se spuščajo ob reki do glavnega dela Jurjevca.

Ni dvoma, da je ta lepota vplivala tudi na domišljijo najslavnejšega prebivalca mesta – filmarja Andreja Tarkovskega. Očarala je tudi Prokudin-Gorskega, ki je posnel razglede nad mestom poleti leta 1910. Čeprav v Kongresni knjižnici (Library of Congress) manjkajo originalni stekleni negativi Jurjevca, ohranjeno gradivo izpriča veliko podrobnosti o mestu in njegovem odnosu z reko. Jaz sem svoje fotografije o Jurjevcu posnel malo več kot stoletje pozneje, julija 2012.

Za splošno sprejeto letnico ustanovitve mesta velja leto 1225. Uradno se je kraj imenoval Jurjevec Povolški (Jurjevec na Volgi), da bi ga ločili od drugih mest z istim imenom. Sodeč po starih letopisih ga je ustanovil knez Jurij, sin kneza Vsevoloda Veliko gnezdo, ki je bil zadnji velik vladar Vladimirja pred mongolsko invazijo leta 1237.

Legenda pravi, da se je Jurij med plovbo od Jaroslavja do Vladimirja tam utaboril, na kraju pa čudežno uzrl ikono oziroma sveto podobo sv. Jurija. Jurij se je odzval na to znamenje iz nebes in postavil leseno trdnjavo in leseno cerkev v čast sv. Juriju. S takšnimi legendami so pogosto dajali nek svet pomen odločitvam, ki so bile sicer čisto pragmatične narave – v tem primeru za utrjevanje strateškega položaja na rečnem zavoju.

Burna zgodovina

Malo več kot desetletje po sveti viziji kneza Jurij je kraj utrpel mongolsko invazijo, ki se je zgodila v zimi 1237-38, ravno takrat je življenje izgubil tudi knez Jurij med bitko na reki Seet (4.3.1238). Mesto je oživelo pod oblastjo regionalnih knezov, leta 1452 pa je bilo vključeno v ozemlje moskovskega velikega kneza Vasilija II. (Slepega). Tedaj so Jurjevec pogosto napadali Tatari z juga, vse dokler ni Ivan Grozni leta 1552 osvojil Kazan. V zameno je Ivan v tem mestu za kratek čas postavil tatarskega kneza Kaibula iz Astrahana.

V začetku 17. stoletja je v t.i. obdobju zmede, ko ni bilo vladajoče dinastije, na tem območju prišlo do širokih neredov. V Jurjevcu je bila sestavljena ljudska vojska, ki jo je vodil lokalni plemič Fjodor Grigorjevič Krasni. Ta je bil leta 1613 priča tudi kronanju Mihaila Romanova, prvemu carju iz dinastije Romanovih.

Sredi 17. stoletja je Jurjevec, podobno kot mnoga mesta ob Volgi, zajel razkol znotraj pravoslavne cerkve. Za kratek čas je bil glavni duhovnik v mestu Avvakum Petrov (1620-82), točno tisti Avvakum, ki je pozneje zaslovel kot duhovni voditelj starovercev, ki niso hoteli sprejeti reform v ruskem pravoslavju Patriarha Nikona iz 50. let 17. stoletja. Avvakum je bil neomajen pri svoji interpretaciji pravilnega obnašanja, dokler ni po več tednih napetosti z župljani odšel iz Jurjevca v Moskvo.

Mir in blagostanje

Čeprav Jurjevec leži na relativno ugodni nasproti ustja reke Unže, so ga v 19. stoletju zasenčila druga mesta, kot je južnejši Nižni Novgorod. Vseeno je bila Volga še naprej koristna transportna arterija, ki so jo izkoristili nekateri lokalni podjetniki. Med njimi je bil kmet Aleksander Mindovski, ki si je leta 1820 odkupil svobodo in postal tekstilni magnat. V 70. letih 19. stoletja je ustanovil Jurjevško tovarno platna, katere opečnate zgradbe se še dobro vidijo na fotografijah Prokudin-Gorskega. Potem je družina Mindovski zaslovela tudi v Moskvi in tam zgradila impozantne dvorce, ki so preživeli do danes.

Blagostanje mesta Jurjevec se je odražalo v gradnji cerkev, med njimi sta bili tudi Katedrala Kristusovega prihoda v Jeruzalem (začetek 18. st.) in Katedrala vnebovzetja (sredi 19. st.). Še posebej slikovita je prva, Jeruzalemska katedrala, ki vas prevzame s kupolami v jaroslavskem slogu. Blizu je eden največjih zvonikov ob reki Volgi; petnadstropna konstrukcija je posvečena sv. Juriju, tako kot mu je bil nekoč posvečen prvi oltar, ki ga je postavil knez Jurij.

Prokudin-Gorski je poslikal celo skupino katedral z vzhodne strani, poleg rečnega brega, ob katerem so bila zložena drva. Čeprav so bile katedrale v sovjetskih časih močno poškodovane, je zvonik ostal opazen spomenik mesta, kot lahko vidite tudi iz mojih fotografij z julija 2012.

Pogled, ki nam ga Prokudin-Gorski ponudi z vzpetine južno od mesta, nam pokaže nižino, ki jo je požrlo povojno preoblikovanje Volge. Izgube so vidne, če ga primerjate z mojimi fotografijami istega mesta, a hkrati opazimo, da se je tudi marsikaj ohranilo. Perspektiva Prokudin-Gorskega priča o nekih bolj tihih časov, ko še ni razsajal vihar vojnih in revolucionarnih sprememb.

Ruski fotograf Sergej Prokudin-Gorski je v letih 1903-1916 prepotoval Ruski imperij po dolgem in počez in napravil preko 2000 fotografij s tremi podobami na stekleni podlagi. Avgusta 1918 je zapustil Rusijo in se naselil v Franciji, s seboj je imel tudi veli del svoje zbirke. Po njegovi smrti v Parizu leta 1944 so dediči prodali njegovo zbirko Kongresni knjižnici (Library of Congress), ta pa je v začetku 21. stoletja vsa zbrana dela digitalizirala in jih ponudila v javno rabo vsemu svetu, najdete jih tudi na mnogih spletnih straneh.

William Brumfield, fotograf in arhitekturni zgodovinar, je leta 1986 organiziral prvo razstavo fotografij Prokudin-Gorskega v Kongresni knjižnici. V Rusiji je Brumfield deloval od leta 1970 in poslikal večino istih krajev, ki jih je obiskal že Prokudin-Gorski. Tako lahko primerjamo podobo istih krajev v več desetletjih razlike, ko so državo in svet zajele velike spremembe.

Poglejte še: Tri prekrasna, a neznana ruska mesta, ki bi si zaslužila več pozornosti (FOTO)