Novinarka britanskega BBC-ja Lucy Ash je pred sedmimi leti napisala članek z naslovom Dagestan – najnevarnejši kraj v Evropi. V prispevku poročevalka piše: »Eksplozije bomb so vsakodnevni pojav, prav tako strelski spopadi med policijo in oboroženci. Obstajajo pričevanja o mučenjih in izginjanju ljudi.« Koliko je bilo v njenem tekstu resnice in koliko pretiravanja in negativnega naboja v zvezi z Rusijo, je danes težko oceniti. Ravno zato sem se pred kratkim prvič sam odpravil v republiko Dagestan. Mimogrede, Dagestan je danes vse, samo tisto ne, o čemer je Lucy Ash pisala pred sedmimi leti.
Najprej sem se z letališča v Mahačkali odpravil v okoli 150 kilometrov oddaljeno vas Derbent, najjužnejše rusko naselje. Derbent je bil zgrajen pred več kot 2000 leti in je najstarejši kraj na ozemlju Ruske federacije. Stolpi v Derbentu so pod Unescovo zaščito. Samo nekaj deset kilometrov od tega kraja poteka meja z Azerbajdžanom.
Na poti nazaj v republiško prestolnico Mahačkalo sem obiskal Kajakensko administrativno okrožje. V 300 kilometrih magistralnih in lokalnih cest sem opazil samo eno patruljo prometne policije. V Mahačkali je bila policija praktično neopazna celo v poznih večernih urah. V mestu je kar nekaj nočnih klubov, domačini pa so mi priporočali, da obiščem kak kraj z živo glasbo. Po atmosferi v klubih sem dobil občutek, da najbolj priljubljene pesmi precej spominjajo na srbski turbo folk.
Morda najboljši prikaz tega, kako se podoba Dagestana razlikuje od opisa BBC-jeve novinarke izpred sedmih let, je bila odsotnost varnostnih organov. Pri vhodu v zgradbo Kajakenskega administrativnega okrožja in Ministrstva za šport v Mahačkali je edino varnostno osebo predstavljal vratar. Nekoliko višjo stopnjo zaščite sem sicer opazil v zgradbi dagestanske vlade, vendar nič takega, kar ne bi bilo primerljivo z drugimi evropskimi državami.
Dagestan meri 50.270 kvadratnih kilometrov. Gorati in hriboviti predeli zavzemajo za nianso večje območje od ravnin. Dolžina dagestanske obale ob Kaspijskem morju je 530 km. Plaže so v glavnem pokrite z drobnim peskom, temperatura morja pa poleti doseže 25 stopinj Celzija. Podnebje je zmerno in podobno sredozemskemu, kar tem krajem daje odlične naravne pogoje za razvoj turizma.
Heroj Sovjetske zveze general Aleksander Salujanov
Ob razpadu Sovjetske zveze je na ozemlju republike Dagestan živelo manj kot 2 milijona prebivalcev, lani pa je po nekaterih ocenah ta številka že presegla 3 milijone. Sama prestolnica ima blizu milijon prebivalcev. Verjetno nikjer na svetu ne boste srečali tolikšno narodno in jezikovno raznolikost na tako omejem območju, kot prav tukaj. Najštevilčnejši so Avari, ki predstavljajo nekaj manj kot 30 odstotkov prebivalstva. Zdi se mi, da je bil osnovni integracijski dejavnik za desetine različnih etničnih in jezikovnih skupin tukaj prav ruski jezik.
Iz Dagestana prihaja eden največjih današnjih športnih zvezdnikov, večkratni MMA šampion in rekorder v številu zaporednih zmag Habib Nurmagomedov. Dagestanci so zelo ponosni na svoje olimpijske uspehe. Medalje na olimpijskih igrah je osvojilo kar 26 Dagestancev, od katerih jih je 16 doseglo zlato odličje. Večina teh odličij je bila osvojena v borilnih športih, prvi Dagestanec, ki se je okitil z zlatom, pa je bil Vladimir Nazlimov v Mehiki leta 1968, in sicer v ekipnem mečevanju. Isti uspeh je ponovil v Montréalu leta 1976 in nato še v Moskvi leta 1980. V Münchnu je leta 1972 dosegel dve srebrni medalji. Nazlimov je največkrat odlikovani športnik Dagestana.
Kako zelo so Dagestanci ponosni na športne uspehe svojih rojakov, verjetno najbolje priča dejstvo, da se v prostorih ministrstva za šport nahaja Muzej športne slave Dagestana. Stalna razstava tega nevsakdanjega muzeja zajema fotografije, zanimive predmete in osvojena odličja športnikov, ki so ime republike ponesli v širni svet. Na čelu muzeja je simpatična mlada dama Kamila Gamacajeva, ki je sicer nekdanja evropska in svetovna šampionka v taekwondoju v mlajših kategorijah. Poškodba kolena je prekinila Kamilino kariero, vendar je z opravljanjem vodilne funkcije v muzeju vseeno ostala v svetu športa.
Kamila Gamacajeva
Nato sem se pogovarjal z Magomed-Hasanom Abuševom, ki mi je zaupal svoje spomine na olimpijske igre leta 1980 v Moskvi: »Dobro se spominjam vašega Jugoslovana Šabana Sejdiuja. Sva ista generacija, bil je izvrsten borec. Nisem imel priložnosti, da bi se neposredno boril z njim, saj je bil dve kategoriji pred mano. Sejdiu se je v polfinalu olimpijade v Moskvi leta 1980 pomeril z našim Sajpulom Absaidovom in doživel poraz. Absaidov je kasneje zmagal še v finalu in si priboril zlato olimpijsko kolajno.« Abušev je sicer tudi sam šampion v svobodni rokoborbi do 62 kilogramov. Spominja se, kako se je rivalstvo med Sejdiujem in Absaidovom nadaljevalo tudi na svetovnem prvenstvu v Skopju, samo leto dni po moskovski olimpijadi. Dagestanec je takratnega jugoslovanskega šampiona premagal tudi na njegovem domačem terenu, tokrat sicer v finalu.
Magomed-Hasan Abušev
Poleg tradicionalnih borilnih športov republika Dagestan v zadnjem času vse več pozornosti posveča tudi razvoju padalskega športa. Ruslan Abdulatipov, predsednik Padalske športne zveze Dagestana, je za Russia Beyond spregovoril o prihodnjih načrtih: »Lani smo organizirali Kaspijski pokal v spomin na junaške pilote Dagestana. Letos bi radi tej manifestaciji dodali mednarodni značaj, zato se bomo potrudili, da bo naš pokal uvrščen v koledar Mednarodne letalske zveze (FAI).«
Abdulatipov je ob tej priložnosti poudaril, da so na tekmovanju dobrodošli tudi padalci iz balkanskih držav in dodal: »Pogoji na aerodromu Novokajakent so idealni za tekmovanja v padalstvu. Pričakujemo, da bomo na aktualnih tekmovanjih pridobili dodatne izkušnje in v doglednem času organizirali tekmovanja velikega formata, vključno z evropskim prvenstvom.«
Glavni lastnosti vseh kavkaških narodov sta gostoljubje in okusna nacionalna kuhinja. Na dagestanski mizi se obvezno znajdejo šašliki (kavkaški ražnjiči), pečena jagnjetina in teletina, čudo (vrsta pite), okusne ribe iz Kaspijskega morja, solate in posebno začinjene kumare. Vsemu temu se poda odlični dagestanski konjak. Vzdušje v restavracijah in porcije, ki so neprimerno obilnejše kot v Moskvi ali Sankt Peterburgu, precej spominjajo na tipične balkanske kafane.
Turistična infrastruktura Dagestana za svetovnimi standardi zaostaja le pri hotelskih nastanitvah. Toda morebitne pomanjkljivosti tukajšnje hotelske infrastrukture odlično kompenzirajo naravne lepote, kulturni spomeniki, fantastična kuhinja in tradicionalno kavkaško gostoljubje.
Smo vas že kaj navdušili za potovanje v Dagestan? Preberite naših pet potovalnih nasvetov!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
