Življenje ob ruski državni meji: oni k nam po frizuro, mi k njim na izlet

Življenje v ruskih obmejnih mestih je specifično, drugačno kot v notranjosti države. Ponekod so prebivalci navdušeni nad poceni živili in se pred tujci ščitijo s kvotami, nekje drugje se zdi, kot da so Rusi počasi že prešli pod drugo državo. Pri Russia Beyond predstavljamo nekaj obmejnih naselij iz različnih koncev Rusije.

Mesto: Svetogorsk

Sosednja država: Finska

Št. prebivalcev: 16.000

Svetogorsk

Svetogorsk leži le 1 km stran od meje s Finsko in 900 km od Moskve. Pred letom 1948 je mesto dejansko pripadalo Fincem in se je uradno imenovalo Enso, danes pa Fince na obeh straneh meje združujejo samo tovarne – na obeh straneh je proizvodnja papirja. Prevozniki lesa neprenehoma vozijo sem in tja, iz ene države v drugo in obratno.

Čeprav je Finska tako blizu, je kar neverjetno, kako malo so se spremenile stvari v Svetogorsku od sovjetskih časov. Betonski bloki, štiri veleblagovnice in papirnica, ki gospodarsko drži pokonci celotno mesto. Razlika je morda le v tem, da je papirnica sedaj v lasti ameriškega podjetja International Paper. Mogoče so ravno tukaj za to, da se nič ne spremeni, ljudje kot prvi začeli kriviti Američane, ne pa lokalne oblasti, četudi bi morale za mesto v prvi vrsti poskrbeti slednje. V mestu je na primer cel kup zapuščenih spomenikov Lenina, mesto pa nima niti kina, kaj šele porodnišnico (najbližja je v Viborgu, ki je 137 km proč od Sankt Peterburga).

Med Svetogorskom in finskim mestom Imatra vozi reden avtobus, na katerem se redno vozijo tudi turisti, ki potrebujejo vizo. Finci hodijo v Rusijo zaradi poceni bencina, zdravil in alkohola. »Pa ne samo to, tu se tudi strižejo, ker je to pri njih drago, nekateri hodijo na masaže,« pripoveduje lokalna aktivistka Irina Berdnikova. Rusi hodijo na Finsko predvsem zaradi nakupovanja, obiskujejo tudi tamkajšnji akvapark.

Pred »vojno sankcij« z EU in padcem tečaja rublja so Rusi v Imatri na veliko kupovali koče in zapravljali denar v tamkajšnjih veleblagovnicah, razlaga novinar časnika Uutisvuoksi Katri Ikavalko. Situacija se je tako zelo spremenila, da so morali celo zapreti več finskih trgovin v bližini ruske meje.

Irina o Svetogorsku pravi, da je to »mesto prišlekov«. Mnoge družine so sem prišle zaradi službe v papirnici in se ustalile, da bi dobile svoje stanovanje. Govorile so: »Tu smo začasno, bomo dobili stanovanja in jih potem zamenjali za kakšna druga. Ali pa jih bomo sprivatizirali in prodali.« A na koncu so ostali.

Mesto: Blagoveščensk

Sosednja država: Kitajska

Št. prebivalcev: 216.500

Na Altaju, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu Rusija meji s Kitajsko. Vsak dan gre iz ruskega mesta Blagoveščensk (oddaljen 7858 km od Moskve) v kitajski Heihe več kot tisoč turistov, med mestoma pa deluje svobodna cona brez viz. Blagoveščensk in Heihe sta si narazen samo 800 metrov.

Blagoveščensk

Poleti promet med mestoma poteka po reki, pozimi pa čez pontonski most. Blagoveščenci že več kot 20 let sanjajo o pravem mostu čez reko Amur za avtomobile, ki naj bi bil po zadnjih informacijah le končan spomladi leta 2020. Prepričani so, da pomanjkanje mostu močno zavira gospodarski razvoj mesta. Pred padanjem rublja je do leta 2014 v Blagoveščensku cvetela trgovina s tujim blagom na debelo, medtem ko je Heihe postopoma rasel iz vasi v sodobno mesto. Med drugim so Rusi zbirali in dobro prodajali bunde.

Kitajci hodijo v Blagoveščensk, da bi gradili, študirali (to velja za tiste, ki niso zelo premožni) in seveda trgovali. V Blagoveščensku je sedaj skoraj vsaka nova mestna četrt delo kitajskih rok, tudi če so denar za gradnjo investirali Rusi, razlaga Konstantin Tivov, šef pravne službe kitajske gradbene firme Velika stena, ki obratuje v Blagoveščensku. Da bi zaščitili lokalni trg, so Rusi morali začeti uvajati posebne kvote.

V mestu že od nekdaj jedo kitajsko hrano in nosijo kitajska oblačila. Medtem ko osrednja Rusija ves čas razpravlja o sankcijah in prepovedanem blagu pod ruskim embargom, se tukaj na to nihče niti ne spomni. »V naših koncih je pri generaciji, rojeni v letih 1985-1995, nastala paradoksalna situacija. Moja hčerka je bila na primer na Filipinih, na Kitajskem, na Tajskem in ne vem še kje, v Moskvi in Peterburgu pa niti enkrat. Samo zato, ker je letenje tja trikrat dražje,« pripoveduje Titov.

Mnogi si prizadevajo, da bi šli na Kitajsko zaradi dobrega zaslužka, tudi če sploh ne znajo kitajščine. Nekaterim je uspelo in delajo kot posredniki kitajskih spletnih velikanov, kot sta Taobao ali Alibaba. »Stvar je v bistvu preprosta: nekdo potrebuje eno vrsto blaga iz Rusije, posrednik mu pomaga najti to blago na spletu in ga odkupi, potem ga prepelje čez mejo in ga preda kupcu,« pojasnjujejo pri lokalnem mediju Amur.info. V Blagoveščensku se ljudje nekako ne želijo učiti kitajščine in menijo, da bi se morali Kitajci učiti ruščine. Medtem v mestu zanikajo govorice, da so si mesto podredili Kitajci – saj v mestu ni niti kitajske četrti.

Mesto: Orenburg

Sosednja država: Kazahstan

Število prebivalcev: 555400

Orenburg

Od Orenburga (1456 km od Moskve) do rusko-kazahstanske meje je ena ura vožnje. To je eden od glavnih rusko-kazaških »koridorjev« in nekakšna meja med Evropo in Azijo. Na obeh straneh meje se vijejo dolge kolone velikih tovornjakov.

V centru mesta so takoj poleg sodobnih stolpnic navadne lesene vaške hiše, zato mestu pravijo tudi »zarasla vas«. Tukaj ni prometnih konic, neverjetnih gneč in visokih plač. Glavna visoka stolpnica v mestu pripada največjemu ruskemu energetskemu podjetju Gazprom, ki tu pridobiva plin od začetka novega tisočletja.

Prebivalci se najbolj pritožujejo nad vremenom. »Vse leto piha veter. Okoli mesta je 100 km na vse strani stepa,« pravi domačin Leonid. Medtem se tamkajšnja živina prav nič ne zmeni za državno mejo in nenehno hodi sem in tja čeznjo, s temi »migranti« pa se potem ukvarja lokalna policija, ki se vozi po stepi z avtomobili in išče prebeglo živino. Podobno počnejo kazahstanski kolegi.

Meja s Kazahstanom je najdaljša – meri skoraj 6000 km. Na njej ni bodeče žice ali jasne naravne meje. Ponekod so postavljeni kakšni obmejni stebri, še redkeje radarski stolpi. Domačinka Tatjana pripoveduje, da ste se lahko v začetku 90-ih iz ene države v drugo vozili po katerikoli stepski cesti in ignorirali mejne prehode. Ko je razpadla Sovjetska zveza, so ravno skozi to regijo v osrednjo Rusijo najbolj pretovarjali heroin, opij in hašiš.

Sedaj je prehajanje državne meje veliko bolj transparentno. Operativci tukaj prekrižajo pot radikalnim islamistom iz srednje Azije in trgovcem z mamili. Prebivalcem obmejnih naselij so uredili poenostavljeno shemo za prehod preko meje, ostali prebivalci obeh držav pa gredo lahko skozi mejne prehode z avtom ali vlakom brez vize (podobni sistemi obstajajo pri mnogih državah EU, ZDA, Avstraliji, Kanadi, Japonski itd.).

Eni pravijo, da je mesto depresivno, drugi, da mestu depresija sploh ne grozi: »Konec koncev se Gazprom nima kam dati, naš status obmejnega kraja pa se tudi ne bo spremenil. Obmejni kraji pa vedno pomenijo resen denar. Odkar se je začela perestrojka, se je pojavil nov trend z univerzami. Orenburška državna univerza je tako med največjimi v Rusiji.«

Rusija pa ima še en obmejen kraj, kamor boste prišli veliko težje kot v mesta iz tega članka, saj ga nadzoruje vojska, je pa zares izjemen, ker lahko iz njega gledate v včerajšnji dan. Preberite tukaj, za kaj gre.

Podatki o ruski meji:

Celotna dolžina ruske meje (vključno s pomorsko) znaša 60.032 km.

Rusija ima državno mejo z 18 državami: ZDA, Japonska, Severna Koreja, Kitajska, Mongolija, Belorusija, Ukrajina, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Norveška, Kazahstan, Gruzija, Azerbajdžan, pa še z le delno priznanima državama Abhazijo in Južno Osetijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke