Čisto na koncu sveta: Življenje na otoku na meji med Rusijo in ZDA

Ladja na Beringovem morju, otok Veliki Diomed, regija Čukotka, Rusija.

Ladja na Beringovem morju, otok Veliki Diomed, regija Čukotka, Rusija.

Therin-Weise/Global Look Press
»Kar utrudiš se od belega snega, sneg je povsod do horizonta na nebu. Stalno je mogoče čutiti lakoto. Za življenjske potrebe je treba stopiti na desetine ton snega. Ni televizije, niti časnikov, niti telefona.« Nekdanji mejni stražar na najbolj vzhodni ruski vojaški bazi je za Russia Beyond povedal, kako živijo ljudje na otoku Veliki Diomid, edinem kraju na svetu, kjer lahko dobesedno gledate v včerajšnji dan.

Dva skalnata otoka v središču Beringovega morja med Čukotko in Aljasko, mroži, polarni medvedi in rakovice, megla in ekstremni mraz … Če ne bi tu delal kot carinik, se zdi, da ne bi bilo razloga, zakaj bi prihajal sem. Ravno tako izgleda konec sveta, kjer ni trgovskih centrov s kinodvorano, niti majhnega kina s kavarnico. Edina znamenitost je časovna razlika: Če plujete 10 minut proti vzhodu, boste prišli iz današnjega dne v včerajšnjega. Prebivalci otoka so živ zgled za film Nazaj v prihodnost, saj lahko edini gledajo v dva dneva naenkrat.

Desno zadaj je otok Veliki Diomed, Rusija. Na levi spredaj je otok Mali Diomed, Aljaska, ZDA.

Veliki Diomed, Ratmanov otok, pripada Rusiji, medtem ko mali Diomed ali Kruzensternov otok pripada ZDA. Med njima je 3,8 km razdalje, a 23 ur časovne razlike. Med otokoma poteka linija, ki razmejuje dva datuma, in demarkacijska linija med Rusijo in ZDA. Zato otokoma pravijo tudi Otok Jutri in Otok Včeraj. »To je pravi časovni stroj. Gledali smo, kaj se dogaja včeraj, v realnem času,« je za Russia Beyond povedal 40-letni Ramil Gumerov. Služil je dve leti, začenši z letom 1995. Več kot eno leto je preživel v enoti na otoku, kjer sta danes poleg vojaške bate samo še polarna postaja in carinska karavla.

Razlika v datumu in šamanovo prekletstvo

Da bi vojaki res šli na drugi otok, v drugo državo in v včerajšnji dan, je le »čista fantazija«. »Za nas so to ostale samo sanje,« pravi Gumerov. Med otokoma se lahko prosto gibljejo samo avtohtoni prebivalci – Eskimi. Ta ozemlja so poseljevali že preden je prišel sem prvi Evropejec, ruski pomorščak Sergej Dežnjov. Rus je prispel v 17. stoletju in od takrat sta bila oba otoka, ki sta oddaljena 35 km od Čukotke in Aljaske, stoletje in pol del Rusije.

Državna meja ju je spravila narazen leta 1867, ko je Rusija prodala Aljasko ZDA. Domačini so se znašli v situaciji, ki je niso bili vajeni. Na otokih je bila ista ura, toda drug datum – Kruzensternov otok je vedno v preteklosti. Eskimom so omogočili režim brez viz, da bi lahko obiskovali sorodnike, čeprav civilisti na ruskem otoku že dolgo ne živijo več.

Od začetka 20. stoletja so Eskimi migrirali na Mali Diomid, kjer jih v malem naselju še danes živi okrog 135, ostale pa so preselili na celino. Najbolj vzhodno točko Sovjetske zveze, otok z dolžino 9 kilometrov, je pod svoje okrilje vzela sovjetska vlada. Leta 1941 se je tu pojavil prvi odred mejnih stražarjev.

»Že v Vladivostoku so zelo hitro zgradili šestsobno stanovanje iz lesa, pa tudi skladišče in banjo (rusko savno, op. prev.). Vse to so po kosih naložili na parnik skupaj z oblačili in orožjem za tri leta ter vse skupaj prepeljali na otok,« pripoveduje Gumerov.

Govori se, da je po odhodu Eskimov na otok prišel lokalni šaman in ga preklel. Do danes naj bi na otoku iz različnih vzrokov umirali ljudje. Gumerov na to temo previdno pove: »Ljudje umirajo povsod in otok ni izjema. Ali so kriva nesrečna naključja, sile narave ali šamanovo prekletstvo, pa jaz ne vem.«

Surovo življenje

Življenje na otoku je surovo, 9 mesecev je zima in mraz z močnimi vetrovi. 300 dni na leto otok obkroža gosta megla, zato helikopterji redko letijo sem, enkrat na 2-4 mesece, ko dostavijo živila in pošto. Gorivo navadno pripeljejo s tankerjem. Gumerova so sem premestili z juga Republike Baškortostan ob Volgi, ki je okoli 6.000 km proč od tega otoka.

»Naveličaš se bele barve, povsod je sneg in vedno seže do horizonta na nebu. Ko sem jaz delal tam, smo imeli ponošene obleke in obutev, skromno prehrano, vedno si malo čutil lakoto. Še za pripravo hrane in umivanje si moral stopiti desetine ton snega. Ni televizije, niti časopisa, niti telefona. Stalna dela na posestvu, služenje v uniformi, banja enkrat na teden. Hierarhija je veljala ves čas. Vsak dan isto, 'svižčev dan',« se Gumerov spominja življenja na otoku.

Gumerov nadaljuje, da se je danes marsikaj spremenilo na bolje. V vojaški enoti delajo samo pogodbeniki, ki imajo ustekleničeno vodo, televizor, telefon in »druga udobja civilizacije«.

»Ne pritožujem se, samo pripovedujem, kako je bilo. Mimogrede, niti enkrat se nisem pritožil, da sem se znašel tam. Posrečilo se mi je. Kje drugje bi še videl pasje sani, severne jelene, na tisoče ptic na visokih skalah, žerjave, ki spomladi letijo v Evrazijo, jeseni pa nazaj v Ameriko, kite ubijalce, ki lovijo mrože, kite, arktične lisice, bele medvede. Vse to v divji naravi, vse je bilo pristno. Morska plovila. Pozimi severni sij, poleti bele noči. Tudi na Kamčatki sem moral biti. Rusijo sem videl, ko so me peljali z vlakom od Ufe do Habarovska. Gre za poseben kraj. Tam sem postal drug človek.«

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: