Šamani na Bajkalu se borijo proti duhovom, demonom, pa tudi drug proti drugemu

Ko na zemljo začne padati mrak, se šaman začne pripravljati na obred. Ključavnica v obliki krapa, ki varuje skrivnost, nas vodi v leseno jurto, kjer potekajo šamanski obredi. Notri je hladno, zato se nam iz nosu in ust vali dim.

Valentin Hagdajev je za mnoge glavni šaman na Bajkalu. Zase meni, da je resnični posrednik med našim svetom in svetom duhov, a ga obkrožajo lažni šarlatani. To naj bi dokazal njegov šamanski obred.

Odvečna kost

Eno uro pred obredom, ki bo priklical duhove ognja in prednikov, da me bodo varovali v prihajajočem novem letu, Hagdajev sedi v svoji kuhinji in razpravlja o sodobnem šamanizmu. »Ne zaupam neo-šamanom. Oni delajo šov. Pravi šaman mora imeti eno odvečno kost, ki je potrditev iz nebes,« pravi on.

Na desni roki ima šest prstov. Na kuhinjski mizi so razmetane drobtinice kruha, iz posodic s kuhanimi rezanci se dviguje para. Hagdajev reče nekaj slabih besed o svojem poklicnem kolegu: »Pravi šaman nikoli ne prosi za denar. Človek bo sam prispeval, kolikor bo lahko. Lahko namesto denarja prinese tudi hrano.«

Sicer noče kazati s prstom in ne pove imena, vendar je vsakomur, ki je na tekočem, jasno, da ima v mislih znanega šamana na otoku Mihaila Ogdonova, in pa to, da njega zanima samo dobiček.

Valentin zatrjuje, da zna vstopiti v trans, se pogovarjati z duhovi, videti prihodnost in prepoznati težave ljudi z enim pogledom. »Tradicionalni rodovni šaman je hkrati duhovnik, ki izvaja obrede, prerok, ki napoveduje prihodnost, in zdravilec, ki zdravi bolezni,« pripoveduje Hagdajev.

Šaman takoj spremeni način govora, ko preide na legende. Iz njega začne prihajati razbit in nerazumljiv govor, glas postaja nizek in priglušen, nekako hipnotičen: »Kupola našega hrama je visoko nebo. Zemlja je naš dom in narava je naš univerzum.«

Ni naklonjen pravoslavni cerkvi in islamu zaradi vcepljanja vere, »nove« šamane pa prezira zaradi izdaje resničnih počel šamanizma: »Novi šamani, ki živijo v mestih, cel dan sprejemajo ljudi. Samo da je denar, denar, denar …«

Hagdajev zase pravi, da so ga v šamane posvetili starešine, ko je umrl zadnji šaman v njegovi družinski liniji: »Vsi so dobro pomnili, da je bil moj dedek šaman.«

Tradicionalne šamane izbirajo po prednikih, po znakih, ki nakazujejo na božanski vpliv, ter po nadnaravnih sposobnostih. »Novi šamani pa … so plačali sto tisoč in so postali šamani,« razlaga naš sogovornik. 

Šamanska bolezen

50-letni Mihail Ogdonov, šaman in solastnik počitniškega naselja na otoku Olhon, pravi, da je bil posvečen zaradi »šamanske bolezni«.

»Doživljal sem hude nesreče. Streljali so me, napadali z noži,« pripoveduje Ogdonov.

Preden so ga pri 38 letih posvetili v šamane, je bil uslužbenec policije. Nevarni pogoji dela bi lahko bili racionalna razlaga za vse hudo, kar se mu je dogajalo, vendar on vztraja, da bistvo tiči v »šamanski bolezni«.

Na otoku je razširjeno prepričanje, da običajni ljudje nočejo postati šamani. V to jih baje prisilijo duhovi, ki nanje prikličejo trpljenje in bolezni, dokler bodoči šaman ne odkrije svojega poslanstva in mu stopi naproti.

»Šamanska bolezen« je zelo meglen pojem, o katerem na otoku ni enotnega mnenja, kaj pomeni, se pa vsi strinjajo, da to vsekakor obstaja.

»Nihče noče biti šaman, ker je to zelo naporno delo. Človek je do tega priveden. Zgodi se jim, pogosto so prisiljeni v bolezni. Potem človek začne slišati glasove prednikov,« pripoveduje 46-letna Svetlana Šatajeva, vodja knjižnice na Olhonu. »Zdravniki bi mogoče celo rekli, da gre za shizofrenijo. Toda Burjati hodijo k šamanom in ti jim pravijo: Predniki prosijo, da postane šaman, da bi rod dobil posrednika z onim svetom.«

Ogdonov pravi, da je on živ primer tega. Zatrjuje, da zapade v trans, prikliče prek sebe duhove prednikov, premaga uroke in prekletstva, zdravi bolezni, celo raka, in izganja zle duhove iz ljudi. »Včasih se v dušo vselijo vse sorte nečistosti: vragi v obliki psov ali jelenov. Človek, ki postane žrtev, pa se muči,« govori šaman.

Ogdonov pravi, da je potomec znamenitih šamanskih »ongonov« (duhov prednikov), ki je bil posvečen v šamana po tridnevnem obredu na divjem neposeljenem delu otoka, kjer je vstopil v trans in žrtvoval ovna.

Do Hagdajeva ne goji prijaznih čustev, pač pa ima proti njemu svoje očitke. Obtožuje ga, da služi denar na račun turistov, ki množično hodijo na otok ne toliko zaradi neokrnjene bajkalske narave, ampak zaradi mistike in občutka onostranskosti, ki tako prežema te kraje.

V svetu duhov

»Vzemi kruh in ga vrzi psu, potem pa teci v trgovino. Kupi mesno konzervo, vodko, mleko, cigarete, maslo in čaj,« naroča Hagdajev.

Prodajalka poskrbi za vse, ne da bi trenila z očesom. »Je to za obred?« sprašuje. V vaško trgovino, ki je poleg Hagdajevega domovanja, namreč mnogi hodijo s čisto istim seznamom stvari.

Skoraj vsak, ki ima stalno prebivališče na otoku ali v okolici, verjame v nadnaravne sile šamanov. Izjemo predstavljajo samo nekateri mladi, ampak še za to so domačini našli razlago: »Mladina zdaj ne verjame več v šamane, vsi so ateisti. Še ti, ki so ravno zdaj vstopili,« govori 46-letni prodajalec Vladimir in pokaže na tri mlade fante, ki so kupili pivo. »Po drugi strani pa se vprašaš, ali so kdaj imeli kakšne resne težave v življenju? Niti povohali še niso življenja in še niso nikoli doživeli resnih problemov, prav z njimi pa ljudje hodijo k šamanom.«

Hagdajev čaka na hrano pred vhodom v svojo leseno jurto, ki jo je zgradil posebej za izvajanje šamanskih obredov. Vidim ga v polni šamanski opravi: rdeče-modra halja, za vratom »odsevnik« proti slabi energiji in zlim silam, v rokah šamanski boben s podobami zveri, ptic, ljudi, dreves in nebesnih luči. Povabi me v jurto na izvedbo obreda.

Ob stenah so kavči, na steni slika Džingiskana z lokom, puščicami in zvitkom v roki. Jurta je polna starih stvari in odvečne šare: slike z mističnimi motivi in živalske kože ležijo pomešane s klobuki, jelenjimi rogovi, prašnimi vzglavniki, starimi preprogami in časopisi. Šaman naroči, naj se zakuri peč.

Obred se začne šele tedaj, ko se že močno razplamti ogenj in ni več nevarnosti, da bi ugasnil. Hagdajev naloži tri kamne v velikosti velike pesti na zgornji del kovinske peči, jih postavi v obliki prevrnjenega trikotnika, na vrh pa stresa nekakšno suho travo.

»Najprej bom molil duhovom ognja, potem bom priklical duhove prednikov, nato bom priklical božanstvo stvaritelja,« govori. »Ko bom na koncu rekel besedo 'sok', stisni skupaj dlani, nasloni ju k čelu in trikrat reci: Ej huri! Ej huri! Ej huri!«

Levo od šamana na iztrganem časopisnem papirju stojijo stvari iz trgovine. Tam sta tudi dve žlici s strjenimi koščki živalske masti in dve umazani skodelici. »Nalij vodko v eno skodelico, v drugo pa mleko.« Streslo me je ob misli, da mi bo morda naročil, da vse tole spijem.

Preden nalijem vodko, moram odstraniti kovinski obroček z grla steklenice, »drugače bo ovira«. Tudi konzervo moram odpreti z dolgim topim nožem, ki je bil prav s tem namenom na mestu obreda. Železo se vda in po rokah steče mesna tekočina. Šaman ukaže, da se usedem poleg, in začne prepevati mantro ob zvokih bobna: začelo se je klicanje duhov.

Kliče duhove ognja: »Ej herhan! Ej herhan! Ej herhan!« Glasbo spremlja tleskanje gorečega ognja. Po vsaki besedi »sok« se ponovi zveneči »ej huri«, na kamne pa se po kapljicah in strogo v smeri urinega kazalca kapa najprej mleko, potem vodka, zatem pa še mesna tekočina iz konzerve.

Cigareti, maslo in čaj romajo naravnost v plamen z embalažo vred. Koščki konzerviranega mesa, vzeti z umazano žlico, prav tako pristanejo v ognju. Duhovi sprejemajo daritev.

Ko cigarete padajo v ogenj, šaman pozove, da se nagnem nad pečjo in vdahnem duh tobaka in suhe trave, ki je že tlela na segreti kovini. »Trikrat hodi okoli peči,« reče šaman.

Ko šaman zlije vodko naravnost na ogenj, se plamen bliskovito dvigne proti kupoli. Hipnotično šamansko petje, monotoni zvok bobna ter močni hlapi tobaka in neznane trave odpirajo vrata v drugi svet in pripeljejo iskalca resnice v svet duhov.

»Naredila bova en krog. Hodi takole za menoj,« naroči Hagdajev in začne hoditi v krogu okoli peči, strogo v smeri urinega kazalca. Naenkrat se v hipu ustavi, obrne in reče: »Tri tisoč moraš dati.«

Nepričakovane besede v hipu razblinijo mistiko iz sveta duhov v iskalcu resnice, Hagdajev pa pridrži bankovce nad ognjem in jih pospravi v svoj žep.

»Duhovi so sprejeli tvojo daritev,« samozavestno naznani šaman. Tedaj je obred zaključen.

Čakajoč na minibus iz vasi Jelanci, kjer živi šaman Hagdajev, na otok Olhon, ljudje stojijo pod zvezdnatim temnomodrim nebom in razpravljajo o veri v šamanizem.

»Jaz verjamem v šamane. Tudi sam sem se obračal na Burjatko. V življenju sem imel težave, nočem govoriti o tem. Prišel sem k njej, prinesel mleko in sol. Tudi denar je vzela. Položila je tarot karte in povedala veliko o meni in o mojih težavah. Neko travo je zakurila. Problemi pa so izginili,« pove eden od prisotnih.

»Ves ta cirkus delajo samo zato, da dobijo denar,« pa na to poreče drugi.

Priporočamo še: Kaj nas o razlikah med ruskimi mesti lahko nauči potovanje s transsibirsko železnico?