Kaj nas o razlikah med ruskimi mesti lahko nauči potovanje s transsibirsko železnico?

Natalija Majsova
Do zdaj smo o transsibirski železnici pisali predvsem s turističnega vidika, saj gre, kot vemo, za eno od tistih tipičnih potovanj, »ki jih morate opraviti vsaj enkrat v življenju«. Vendar nam lahko potovanje z vlakom od Moskve do Vladivostoka o posameznih mestih in tamkajšnjih skupnostih pove še veliko več, zato smo se pogovarjali s kulturologinjo dr. Natalijo Majsovo, ki je izkušnjo potovanja s transsibirsko železnico nedavno strnila v potopisnem predavanju v Ljubljani.

Misel na potovanje z vlakom po Sibiriji marsikomu najprej zbudi romantizirano predstavo o neskončni tajgi, ruskem čaju in naključnih pogovorih s sopotniki. Ob hitrih postankih v posameznih mestih se zazdi, da se ruska mesta sploh kaj dosti ne razlikujejo med seboj, kvečjemu morda po nekaterih manjših specifikah. Toda v resnici gre za precej različne kraje in dejavnike, ki vplivajo na življenje domačinov.

Kako gledati na sibirska mesta?

Mesta v Sibiriji so se razvijala drugače kot v evropskem delu Rusije, večina pa jih je zrasla iz nekdanjih vojaških in trgovskih postojank ob trgovskih poteh med evropsko Rusijo in Azijo v 17. in 18. stoletju. Gre torej za relativno mlade tvorbe, ki so v sovjetskih časih postala pomembna industrijska središča: »Bolj kot se pomikate v "globino" Rusije, bolj se zaostruje kontrast med mestom in okolico, ki ga obdaja. Zato mesta, vsako po svoje, izstopajo in igrajo nekoliko drugačno vlogo, kot jo igrajo urbana središča v, na primer, nam bolj domačem srednjeevropskem kontekstu,« razlaga Majsova.

Sibirska cesta, cestna trasa, ki je pred gradnjo železnice povezovala evropski del Rusije z Azijo.

Sodobna mesta v Evropi in evropskem delu Rusije so precej starejša in so se razvijala bolj ali manj organsko, medtem ko so mesta ob transsibirski železnici nastajala kot postojanke na skrajnih robovih rastočega Ruskega imperija. Milijonska in druga večja sibirska in daljnovzhodna mesta so obdana z redko poseljeno divjino, razdalje med njimi pa so za evropske standarde velikanske. Delujejo kot nekakšni otoki sredi morja tajge. Sovjeti so vsakemu mestu dodali neko osrednjo namembnost in tako so posamezne regionalne prestolnice dobile pečat različnih industrijskih in znanstvenih panog.

»Bolj kot se pomikate v "globino" Rusije, bolj se zaostruje kontrast med mestom in okolico, ki ga obdaja.«

Gradnja transsibirske železnice je ključno zaznamovala razvoj in razporeditev sibirskih velemest: »Odločitev speljati železnico skozi naselje Novonikolajevsk, današnji Novosibirsk, je na primer botrovala padcu zanimanja za nekoč najpomembnejše zahodnosibirsko mesto Tomsk, do katerega so železniško progo zgradili naknadno,« razlaga naša sogovornica.

Transsibirska železnica je dolgo časa predstavljala edino prometno žilo skozi neskončna prostranstva proti Tihemu oceanu, zato ne čudi, da so največja mesta večinoma nanizana neposredno ob železnici.

Jekaterinburg – vstopno okno v Azijo

Za Jekaterinburg bi lahko rekli, da izkazuje neko dvojno, že skoraj ironično vlogo v ruski zgodovini: ob izbruhu ruske državljanske vojne je veljal za središče delavsko-kmečke revolucije, a je hkrati Rusiji dal tudi človeka, ki je pripomogel k dokončnemu razpadu sovjetske države. Reforme prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina v začetku 90. let, ki spadajo v skupino t. i. »šok terapij«, so praktično čez noč popolnoma predrugačile ekonomsko, družbeno in politično paradigmo v državi. Tekom tega procesa se je velika večina delavstva znašla v hudi stiski, medtem ko je peščica posameznikov izjemno obogatela in našla svoje mesto v novem tržnem sistemu.

Ne glede na pretekle družbeno-ekonomske težave pa danes Jekaterinburg velja za uralsko središče. Že ob svoji ustanovitvi v 18. stoletju je bilo načrtovano kot »okno v Azijo«, kot omeni naša sogovornica. Ko so skozenj speljali transsibirsko železnico, pa se je njegov gospodarski položaj še okrepil.

»Zdi se mi, da je Jekaterinburg mesto, ki ima tudi določen zanos in pogled v prihodnost, ki izvira iz prizadevanj vrste različnih posameznikov,« pravi Majsova, ki je imela priložnost govoriti tudi z eno od soustanoviteljev lokalnega muzeja, namenjenega ohranjanju ulične kulture. V mestu se po njenih besedah čuti pozitiven vpliv številnih kulturniških pobud.

Zgodovinsko dojemanje Jekaterinburga kot vstopnega okna v Azijo se morda izkazuje tudi v tem, da je mesto danes eno najrazvitejših kapitalskih centrov v Rusiji. V sovjetskih časih je Jekaterinburg skupaj s Čeljabinskom in Permom tvoril industrijski center uralske regije. Nato se je lokalno gospodarstvo začelo diverzificirati, razvoj pa je privedel do tega, da danes ključno vlogo v razvoju mesta igrajo telekomunikacije, finance, logistika in trgovina.

Novosibirsk – mesto znanstvenikov

Kakor obstajajo razlike med evropskim in azijskim delom Rusije, obstajajo tudi razlike med samimi azijskimi mesti, ki na prvi pogled morda niso toliko očitne. Če velja Jekaterinburg za finančno in storitveno središče Sibirije, potem lokalno družbo in ekonomijo Novosibirska v veliki meri določata industrija in znanost. Združitev proizvodne in akademsko-raziskovalne sfere je v tem mestu privedla do razvoja letalskega in vesoljskega industrijskega kompleksa, pa tudi težke, elektro, kemične in jedrske industrije.

Leta 1962 je ta nesojena sibirska prestolnica (ta laskav, a neuraden naziv si namreč prilašča več mest) prvič presegla milijon prebivalcev, s čimer je postala najmlajše milijonsko mesto na svetu, saj so ga ustanovili šele leta 1893! Verjetno pa bi razvoj tega mladega mesta potekal popolnoma drugače, če ne bi v neposredni bližini leta 1957 pod vodstvom Sovjetske akademije znanosti zgradili znanstveno naselje Akademgorodok: »Novosibirsk vsekakor močno zaznamuje vzpostavitev Akademgorodka. Zdi se mi, da je ta znanstveno-raziskovalni kampus, neke vrste mesto v malem, v svojevrstnem sožitju z Novosibirskom. Omeniti velja, da inštituti Akademgorodka danes aktivno sodelujejo z različnimi podjetji; med drugim so prav tukajšnji raziskovalci razvili plačilni sistem “Zlata krona”, ki deluje na teritoriju celotne Rusije. To produktivno sodelovanje vsekakor botruje hitremu razvoju in ugodni ekonomski klimi, ki jo je občutiti v mestu,« razloži Majsova, ki dodaja, da mesto zaradi svoje znanstvene in akademske tradicije deluje tudi bolj odprto od nekaterih drugih sibirskih prestolnic.

V Sovjetskih časih je Akademgorodok privabljal na tisoče znanstvenikov iz vse države, ki so tja prihajali z različnimi motivi, od znanstveno-raziskovalnih ambicij do ugodnih pogojev za življenje in delo. Razpad nekdanje države in hudo ekonomsko krizo v 90. letih prejšnjega stoletja je občutil tudi Novosibirsk, ko so se bili primorani izseliti številni vrhunski znanstveniki, medtem ko so drugi preprosto obubožali. Okrevanje po ekonomski krizi je trajalo kar nekaj časa, nastali vakuum pa so sčasoma zapolnila zasebna podjetja.

Habarovsk – bližje Pekingu kot Moskvi

Habarovsk je bil ustanovljen v drugi polovici 19. stoletja kot rusko vojaško oporišče in je, kot opiše Majsova, neposredni produkt ruske širitve na Daljni vzhod. Vojaška preteklost mesta je precej prisotna v obliki mnogih spomenikov, vojnih muzejev in organiziranih dogodkov, ki so tako ali drugače povezani z vojsko.

Kako pa oddaljenost od prestolnice in neposredna soseščina Kitajske vpliva na ljudi ob Amurju? »Kar se tiče povezanosti lokalcev z državo, se mi zdi, da je zelo težko posploševati. Zelo veliko je odvisno od osebnih okoliščin, izobrazbe, razgledanosti /.../ Na letalu sem denimo spoznala nekega habarovškega inženirja, ki je službeno prepotoval že celo Rusijo in videl tudi nekaj tujine. Ta gospod je denimo izrazil veliko zanimanje za mojo raziskavo o sovjetski filmski kulturi; dal mi je veliko nasvetov in napotkov; počutil se je kot neke vrste ambasador ruske in sovjetske kulture, dediščine. Poleg tega se je izkazalo, da je zelo navezan tudi na svoje mesto - Habarovsk.«

A bližina Kitajske vse bolj kaže svoj vpliv v gospodarstvu. Kitajske investicije v Habarovsku naj bi po nekaterih podatkih dosegale že skoraj polovico vseh tujih investicij. V zadnjih letih se je opazno povečalo tudi število kitajskih turistov. Gospodarstvo Daljnega vzhoda in njegove prestolnice Habarovsk se je tako izjemno okrepilo. Čeprav je desetletja veljalo za manj razvito območje od evropskega dela Rusije, so povprečne plače danes na Daljnem vzhodu precej višje od večine evropske Rusije.

Če se boste torej podali na potovanje s transsibirsko železnico, bodite pozorni na lokalne specifike, ki bodo zagotovo popestrile vaš večdnevni »izlet«!

Preberite še: 

Potovanje v Rusijo: razlike med pričakovanji in resničnostjo

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke