Popoln pogled iz vlaka na najdaljši železnici v Rusiji (FOTO)

»Ko se voziš tako dolgo, vstopiš v neko čudno stanje duha. Nisi več doma, a tudi prispel še nisi. Vse je monotono, pa vendar se hkrati spreminja: pokrajina, ljudje … celo čas.«

Ruski fotografski novinar in dobitnik Pulitzerjeve nagrade za reportažo o beguncih v Evropi Sergej Ponomarjov se je popeljal s Transsibirsko železnico, da bi naredil serijo fotografij in posnetkov z iPhonom.

Zahvaljujoč tej Applovi ideji lahko zdaj milijoni ljudi občutijo duh Transsibirske železnice, ne da bi zapustili svoj dom.

Sergej pravi, da so pri Applu izbrali prav njega zaradi izkušenj s fotografskim novinarstvom. »Pristop je bil dokumentaren, ne komercialen: nobenih priredb ali predelanih kadrov. Od mene so želeli popolnoma dokumentarni pristop: kar vidim, to posnamem.«

Sergej in njegova ekipa so na vlaku preživeli en teden, prepotovali 9.289 kilometrov in prečkali osem časovnih pasov. Delali so samo s tem, kar so imeli pri roki: »Nismo dodatno osvetljevali, okraševali ali dodajali elementov v kader. Samo dogovorili smo se z ljudmi, ki so potovali v istem vlaku, da jih bomo posneli v njihovem običajnem sproščenem stanju.«

Vse fotografije in videoposnetki so narejeni s tremi telefoni iPhone XR. »Imel sem več telefonov za različne formate: 4:3, pokončni format in horizontalni format (IGTV). Telefone smo poskušali uporabiti na različne načine.«

Na dolgem popotovanju je fotograf predstavil zanimiva opažanja o Rusiji, ki niso očitna na prvi pogled. »Bil sem prevzet z njeno velikostjo, kljub kateri se jezik ljudi ne spreminja. Če se peljete s severa proti jugu, recimo iz Murmanska na Kavkaz, potem boste opazili, kako se spreminja govorica, medtem ko med Moskvo in Vladivostokom ljudje govorijo enako. Seveda je to bilo zelo presenetljivo.«

Če bi Sergeja prosili, da nam z eno besedo opiše Rusijo, kot jo je videl iz vlaka, potem bi odgovoril: »Obširna.« »To je neverjetno lepa in velika država, kjer se voziš in voziš in ne veš, kje je konec.

Sergeja pa so z marsičem presenetili tudi ljudje, ki so z njim potovali po najdaljši železnici na svetu. »Najbolj sem si zapomnil tujce, saj so ti bolj dovzetni za pogovor. Z nekaterimi sem si izmenjal tudi elektronske naslove, saj jih je projekt zelo zanimal.«

Ljudje so se različno odzivali na fotografa in njegov projekt. Pogosto njihovih reakcij ni bilo mogoče predvideti. »Dogajalo se je, da se popolnoma običajni, mladi in izobraženi ljudje iz nekega razloga niso želeli pogovarjati z nami, medtem ko so bili neki drugi, precej opiti, več kot pripravljeni in željni pogovora.«

»Omejitev nismo imeli nobenih. Fotografirali smo vse razrede, vse ljudi, kogarkoli, ki je na to pristal.«

Prebivalcem velikih mest se je morda težko navaditi na (počasen) tempo, ki ga narekuje Transsibirska železnica. »Neprestan zvok koles je že skoraj hipnotičen,« pravi Sergej. »Ko prideš na ta vlak, moraš pasti v neko anabiozo, se upočasniti, da lahko shajaš z ritmom vlaka, ki deluje kot poseben organizem. To povzroča nekakšno melanholijo.«

Posebnemu tempu navkljub je moral Sergej trdo delati. »Potovali smo na vzhod, zato je bil naš dan dolg 23 in ne 24 ur. To sem občutil zjutraj, saj sem se moral zbujati eno uro prej kot ponavadi. To je bilo nekakšno počasno mučenje,« razlaga.

Za krajšanje časa na Transsibirski železnici Sergej svetuje knjige: »Berite, berite in še enkrat berite. Internetno povezavo boste imeli samo na postajah. To vam daje izjemno priložnost, da se potopite v knjigo, brez da bi vas motila razna sporočila na telefonu.«

Cilj skupnega projekta ruskega fotografa in podjetja Apple je bil izpostaviti enostavnost in dostopnost fotografiranja. »Za vsem tem stoji ideja, da lahko takšne fotografije dela prav vsak. Pametni telefoni so danes pravzaprav vseprisotni, zato lahko kdorkoli, ki potuje z vlakom po Transsibirski železnici, počne isto kot jaz.«

Preberite še:

"Rjavokožec" v Rusiji: Lekcije, ki se jih naučiš na Transsibirski železnici