Ali lahko vidimo Rusijo z Aljaske?

Obstaja kraj, kjer sta Rusija in Amerika oddaljeni dobesedno samo streljaj druga od druge.

»Obstaja kraj, ki štrli v morje in ga naseljuje mnogo Čukčev. Nasproti njemu so otoki, kjer živijo ljudje, ki jih imenujejo ’zobati’, saj imajo skozi ustnice zapičeni po dve veliki kosti ...«

Tako je Semjon Dežnjоv opisal Beringov preliv, ki ga je odkril na svoji daljnovzhodni odpravi leta 1648. To je bilo 80 let pred »uradnim« odkritjem Vitusa Beringa, ruskega pomorščaka danskih korenin.

Beringov preliv meri manj kot 90 kilometrov v širino in točno na sredini sta dva otoka, imenovana Diomeda. Poimenoval ju je Bering po sv. Diomedu. Otok Veliki Diomed pripada Rusiji in je znan tudi kot otok Ratmanova ter meri okoli 10 kvadratnih kilometrov. Mali Diomed je del Aljaske (znan tudi kot otok Kruzenšterna) in meri okoli 5 kvadratnih kilometrov. Razdalja med otokoma je dobre štiri kilometre, zato lahko dejansko ugledate Rusijo, medtem ko stojite na ameriških tleh.

Včerajšnji in Jutrišnji otok

Od leta 1867 naprej, ko je Rusija prodala Aljasko ZDA, imata državi skupno morsko mejo, ki poteka med obema Diomedoma. Ko zanimivost, domačini (Čukči in Eskimi) lahko od leta 1989 med otokoma potujejo brez viz. A večina prebivalstva otoka Ratmanova se je preselila na celino in se tam porazgubila, na otoku pa je ostala samo ruska obmejna postojanka. Za primerjavo, na otoku Kruzenšterna (Mali Diomed) medtem živi preko 100 prebivalcev eskimske narodnosti.

Ko prečkamo razdaljo med obema otokoma, ne prečkamo samo državne, ampak tudi mednarodno datumsko mejo. Veliki Diomed je 21 ur pred Malim Diomedom.

Ko je na Malem Diomedu (ZDA) v soboto ura 9. zjutraj, je na Velikem Diomedu v Rusiji nedelja in 6 zjutraj. Zaradi tega oba otoka včasih imenujejo kar Jutrišnji in Včerajšnji otok.

Kot pa je leta 1988 zapisal Peter Iseman, so domačini prav humorno ravnodušni do »mej, ki jih je postavil beli človek, in njegovih izmišljenih datumov. ’Danes gremo na lov, jutri bomo ubili plen, nato pa ga bomo pojedli včeraj’, pravi lokalni pregovor«.

S plavanjem proti hladni vojni

Ljudem z obeh celin je potovanje med otokoma prepovedano. A leta 1987 je Lynne Cox, takrat 30-letna Američanka, kljub prepovedi preplavala Beringov preliv. Cox je bila takrat že znana vzdržljivostna plavalka. Leta 1975 je pri 18 letih preplavala Cookovo ožino (23 km) na Novi Zelandiji v samo 12 urah.

A v Beringovem prelivu so bile razmere popolnoma drugačne, voda je imela samo med 6 in 7 stopinjami Celzija. Pri tako nizkih temperaturah pomaga maščoba in Cox je imela okoli 36 odstotkov maščobe (v primerjavi z 18-25 odstotki povprečne ženske), ki jo je izolirala kot nekakšnega tjulnja, zato je 4 kilometre in 160 metrov preplavala v 2 urah in 6 minutah.

Po prečkanju meje je bila plavalka presenečena nad pomočjo, ki je je bila deležna s strani Sovjetov. »To je nekaj najboljšega. Je več, kot sem si kdajkoli lahko zamislila – da so odprli svoja vrata, nas spustili na obalo. Ta podpora s strani Sovjetov, njihova pomoč in srečanje na obali je bilo čudovito,« je rekla.

Ameriška plavalka je za kratek čas postala prava zvezda v Sovjetski zvezi. Pohvalil jo je celo predsednik Mihail Gorbačov. Takrat je hladna vojna ravno šla h koncu in med podpisovanjem jedrskega sporazuma v Washingtonu je Gorbačov izjavil: »S svojim pogumom je pokazala, kako blizu drug drugemu živijo naši ljudje.«

Preberite še:

Zakaj je Rusija prodala Aljasko Združenim državam Amerike?