Sibirski nomadi so prevozili tudi 600 km na leto. V nenehnem gibanju so potrebovali mobilno bivališče, ki ga je bilo mogoče enostavno prevažati skozi tajgo ali tundro in so ga lahko postavili v nekaj urah s pomočjo materiala, ki so ga imeli, in ki je zdržal temperature od -50 do +40 stopinj Celzija.
Ko so Rusi naselili Sibirijo, se je en del staroselcev odrekel nomadskemu življenju, v sovjetskem obdobju pa so se mnogi od njih celo preselili v mesta. Kljub temu je danes med potomci stepskih pastirjev in lovcev iz tajge še nekaj takšnih, ki se držijo tradicije, zato je v Sibiriji ponekod nomadsko bivališče še vedno v uporabi.
Resda se je tudi njih dotaknil razvoj znanosti in tehnologije. Na primer, nekateri Hakasi zdaj izdelujejo jurte iz nepremočljivega šotorskega platna in s konstrukcijo iz jeklenega profila, ki ga prodajajo v lokalnih turističnih trgovinah. Jurte iz naravnega materiala lahko naročite v specialnih obrtnih trgovinah.
Nomadi so se lahko hitro in nepričakovano zbrali in zapustili svoje mesto, na katerem so živeli. Tuvinci so na primer verjeli, da se bo zgodila nesreča, če na jurto skočita pes ali oven. V tem primeru naj bi vodja psa ubil, ovnu bi odrezal nogo, s katero se je dotaknil strehe, nato pa bi ga zaklal. Po tem je celotna družina hitreje in bolje spakirala jurto in iskala drugo primerno mesto, ne glede na letni čas.
Tradicionalna bivališča sibirskih nomadov so čum, jaranga in jurta. Izdelani so iz živalske kože, lesa, volne in dlake. Konstrukcija je izdelana iz lesenih elementov. V topli sezoni je streha pokrita z brezovo skorjo ali "rovdugom" (fino kožo, pridobljeno s posebno obdelavo kože severnih jelenov ali losov) in pozimi z živalsko kožo. Eskimi so jarango pokrivali z mroževim usnjem, čez pa so nastali travo, da je bilo topleje, konstrukcijo pa so izdelovali iz kitovih kosti, reber in čeljusti. Tuvinci so jurto prekrili s klobučevino in jo privezali z vrvmi iz konjske dlake.
Izdelava jurte iz klobučevine je trajala od 2 do 6 ur, za pakiranje pa je zadoščala samo ena ura. Jurta je bila težka od 250 do 350 kilogramov, zato so si ljudje pri premikanju iz enega kraja v drugega, razdelili tovor (palice, klobučevino in vrvi) na več tovornih živalih.
Nomadi so se trudili, da bi od drug od drugega prevzeli najboljša bivališča. Na primer, Nganasani, Dolgani in Enci so sredi 19. stoletja od ruskih kmetov prevzeli čum na saneh in ga uporabili kot zimsko rezidenco. Konstrukcija s streho iz jelenje kože je bila mobilna - na saneh so jo vlekli jeleni.
Danes v čumih živijo todžinski Tujinci. Selijo se skupaj z severnimi jeleni, kjer na enem mestu ostanejo mesec dni. Šotore redko uporabljajo, ker med bivanjem na enem mestu postanejo vlažni, brezovo lubje pa ne pušča vlage. Če je v notranjosti dobro obloženo z lubjem, bo ostalo vse suho.
V Hakaziji in Tuvi, pa tudi na Čukotki, so prebivalci še vedno pastirji, lovci in ribiči, zato se med pašo ali lovom selijo iz enega kraja v drugega. Tuvinski in hakaški pastirji jurte uporabljajo le kot poletno rezidenco, pastirji severnih jelenov na Čukotki pa živijo v jarangah vse leto. Pozimi pokrijejo jaranage z z zaveso iz kože severnih jelenov. Zavesa zadržuje toploto tako dobro, da so ljudje v jarangi lahko slečeni do pasu.
Na Altaju se jurte najpogosteje uporabljajo kot muzeji za turiste ali kot poletne okrepčevalnice. V času nacionalnega altajskega praznika El Ojin postavijo muzej v jurti iz klobučevine s tradicionalnim notranjim videzom.
Čum, jaranga in jurta imajo podobno notranjost. V središču je ognjišče. Prostor je razdeljen na moško in žensko polovico. Na ženski polovici so kuhinjski pripomočki, na moški pa orožje, sedla, zanke in vajeti. Ženska in moška polovica sibirskih ljudstev sta na različnih straneh. V čumu je ženska polovica levo od vhoda, v jurti pa na desni strani.
Mehke kože severnih jelenov in "malice" (kožuh, na katerem je krzno na notranji strani) so razporejene po tleh čuma in to je njegova glavna dekoracija. Jaranga ima zaveso, ki zagotavlja toploto v šotorskem "spalnem" prostoru, "čotagin" pa je hladilnica, v kateri se hranijo obleka, usnje in kozarci s konzervirano zelenjavo. Ob stenah jurte so ležišča, lesene omare za sladkarije in dragocenosti, oltar, police za posodo in živila ter skrinje. Na zemeljskih tleh so nepoškodovane kože domače živine. Vsakemu družinskemu članu in gostu je dodeljeno posebno mesto v jurti in ga ni dovoljeno spreminjati.
V sovjetskih časih so se staroselski prebivalci Sibirije težko navadili na hiše v mestu in na udobna stanovanja, ki so jih dojemali kot prostor, podoben stepi ali tajgi. Zato so nekateri Tuvinci v svojih stanovanjih postavili jurte.
Tehnični napredek je vplival na tradicionalna bivališča nomadskih ljudstev. Hakasi zdaj izdelujejo jurte iz nepremočljivega platna s konstrukcijo iz jeklenih profilov, ki se prodajajo v tamkajšnjih turističnih trgovinah. Ribiči, lovci in pastirji imajo radi takšno kombinacijo šotorov in jurtov, za razliko od pastirjev severnih jelenov. Čukči imajo raje naravne materiale. Poliester, plastično platno in sintetično usnje se na mrazu uničijo in ne ščitijo pred ekstremnimi temperaturnimi spremembami in tudi ne dišijo prav dobro.
Jurte iz naravnega materiala izdelujejo v obrtnih trgovinah v nacionalnih regijah in evropskem delu Rusije. Stanejo od 36.500 rubljev (614 dolarjev) do 191.000 rubljev (3214 dolarjev), cena pa je odvisna od velikosti bivališča.
Če si želite ogledati pravo bivališče sibirskih nomadskih ljudstev, vam ni treba prepotovati 5-6 tisoč kilometrov od Moskve: v parku "Etno-svet", ki deluje kot muzej, in na kamelji kmetiji "Nomad", so postavljene jurte in čumi. V Krasnojarsku in Omsku je kavarna "Čajna Jurta", v kateri se čaj pije v skladu z nomadsko tradicijo. Jurta kot muzej in kavarna se nahajata v Abakanu, glavnem mestu Hakasije in Kizilu, glavnem mestu Tuve.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
