Maria Stambler je sodelavka osrednje redakcije Russia Beyond za delo z družabnimi omrežji in ima dovoljenje za bivanje v Evropski uniji. V Rusijo je odpotovala z Madžarskega v času omejitev zaradi epidemije covida-19 in sestavila tale članek sredi avgusta 2020.
Neposreden let iz Budimpešte v Moskvo navadno traja 2 uri in 15 minut ter stane nekje med 20 in 150 evri (odvisno od letnega časa, prevoznika in kako zgodaj se rezervira vozovnica), na dan je običajno 4-7 letov. A mi najbrž ni treba posebej poudarjati, da je bila večino leta 2020 pot od točke A (Budimpešta) do točke B (Moskva) skoraj nemogoča ali pa vsaj ni bila hitra in direktna.
Preden nadaljujem s svojo zgodbo o vračanju v Rusijo, moram pojasniti, da redno potujem, na potovanjih pa sem navadno obsedena s tem, da imam vse stvari pod nadzorom. Toda leto 2020 me je naučilo, kako sem lahko fleksibilna, nadvse ustvarjalna in nenavadno spontana, s čimer sem bila nekako že pripravljena na sago, ki sem jo doživela ob vračanju domov.
Po tem, ko so bili odpovedani trije leti, načrtovani za začetek avgusta, in se je stalno prelagal datum ponovnega odprtja meja med EU in Rusijo, sem dojela, da če želim priti v domovino še pred potencialnim drugim valom, ko bi bili spet vsi zaprti doma, moram razmišljati izven ustaljenih okvirjev, in to hitro. Ko sem preverila nekaj očitnih variant, se je kot edina realna možnost za vrnitev v Rusijo ponujala pot skozi Pribaltik.
Riga, avtobusna postaja Autosta
David Potter/ZUMAPRESS.com/Global Look PressŠe vedno se je izvajal nekakšen avtobusni promet med Rigo in Talinom ter Moskvo in Sankt Peterburgom. A ob tem ni bila spodbudna informacija, da bo vožnja z avtobusom iz Rige ali Talina v Moskvo trajala 18 (!) ur s triurnim postankom na meji sredi temne noči. Tako sem se bolj ogrela za krajšo pot od Talina do Sankt Peterburga, a se je tudi v tem primeru navadno 6-urna vožnja prelevila v 11-urno avanturo, ker naj bi prehajanje meje trajalo 3 ure, med 1. in 4. uro zjutraj.
Most med Narvo (Estonija) in Ivangorodom (Rusija)
Kay Nietfeld/dpa/Global Look PressKaj pa bi mi teoretično lahko preprečilo, da poskusim kar na svojo pest priti od Talina do Sankt Peterburga? Kakor sem brala na raznih spletnih forumih, se lahko človek kar peš sprehodi iz Narve (3 ure vožnje z avtobusom iz Talina) v Ivangorod (2,5 do 3 ure vožnje proč od Sankt Peterburga) po mostičku preko majhne rečice, ki ločuje državi. Teoretično ni težave, v praksi pa – kdo bi vedel? Pravila glede zapuščanja EU in vstopanja v Rusijo »v času korone« so ohlapna in ne vedno konsistentna. Klicala sem na konzulate, mejne prehode, enoto ruskega urada za varstvo potrošnikov in blaginjo prebivalstva Rospotrebnadzor v Leningrajski regiji in na mestno upravo v Ivangorodu, da bi preverila, ali lahko vstopim, ker gre za močno varovano obmejno mesto, v katerega brez posebnega dovoljenja ne more kar vsakdo. Mogoče bi morala poklicati še duhovnika, da mi da blagoslov za tole potovanje?
Ko sem dobila kolikor toliko koherentne informacije, sem se odločila, da kar bo, pa bo. Že tako je bilo to zanimivo leto, zakaj ne bi bilo še malo bolj divje. Dobila sem zelo poceni lete z Dunaja v Talin, a so bili zelo zgodaj zjutraj in iz Budimpešte do dunajskega letališča ni bilo avtobusov, ki bi me tja spravili pravočasno. Tako je moja trasa izgledala takole: Budimpešta-Bratislava-letališče Dunaj-Talin-avtobusna postaja Talin-Narva-poskus prečkanja meje peš v Ivangorod ob upanju na najboljše-nekako v Sankt Peterburg, od tam pa se bom že znašla za naprej.
Dobila sem negativen test za covid-19 in začela pot 8. avgusta zjutraj z vožnjo iz Budimpešte v Bratislavo z nočitvijo v slovaški prestolnici. 9. avgusta zjutraj sem šla z avtobusom do dunajskega letališča in vse je šlo precej gladko, dokler nisem prišla v Talin.
Kot prebivalec EU se zelo hitro navadiš na to, da ni državnih meja. Prideš v drugo državo in te spustijo notri, brez posebnih vprašanj. Ko se navadiš na nekaj dobrega, se težko vrneš v prejšnje stanje. Vse potnike leta z Dunaja so tokrat »pozdravili« estonski policisti z orožjem in imigracijski uradniki, ki so me obvestili, da moram v primeru bivanja v Estoniji prestati 14-dnevno karanteno. Bila sem šokirana in osupla, da nekaj tako preprostega in očitnega, o čemer smo letos poslušali ves čas, nisem upoštevala ali kakorkoli preverila … za eno vročo minuto sem bila prepričana, da je moj skrbno pripravljen načrt na tej točki v celotni pogorel in bom naslednja dva tedna čisto sama čepela v nekem apartmaju v Estoniji.
Policistu sem začela razlagati, da ne nameravam ostati v Estoniji, temveč se samo želim vrniti v Rusijo, da imam negativni test na covid-19, in na srečo je Estonija ravno takrat umikala obvezno karanteno za Ruse, ki so bili zgolj v tranzitu za vrnitev v domovino. Tako sem lahko hitro pograbila kovček in čim prej skočila v taksi prek Uberja, da si ne bi prej slučajno premislili. Prišla sem do avtobusne postaje, kupila vozovnico za naslednji bus do Narve, se peljala kakšne tri ure in pol ter zapustila avtobus v centru mesta.
Takoj si lahko prepoznal, kdo je bil tam zaradi vračanja v Rusijo. Jaz in še 5 ljudi smo šli z avtobusa in takoj izvlekli telefone, da pogledamo na zemljevid in ugotovimo, v kateri smeri je meja. Začela sem klepetati z enim fantom in izkazalo se je, da je šel iz Münchna in bil celo na istem letu Dunaj-Talin kot jaz. Neki drugi moški in njegov sin sta prišla iz daljne Španije, za tretjega človeka nisem sigurna. Hoja od centra Narve do meje je zelo kratka in prijetna, dobite tudi dober pogled na mogočno mestno trdnjavo.
Prispeli smo do estonsko-ruske meje in nastopila je ura resnice. Vse sorte sem prebrala in klicala v raznorazne organe, a iz vsega tega nisem dobila prav nobenega zagotovila, da me bodo pustili ven iz EU in noter v Rusijo. Estonska stran nas je najprej poskušala prepričati, naj raje ne hodimo naprej, opozarjali so nas, da ne vedo, ali nas bodo Rusi spustili naprej in bi nas lahko poslali nazaj v njihovo mesto, kjer bi obtičali (mislim sicer, da nihče ne bi obtičal, ker smo vsi imeli dovoljenja za bivanje v EU ali potne liste, in bi bili tam povsem zakonito, ampak dobro). Potem so nas poskusili prestrašiti z besedami, da nas potem Rusi morda ne bi spustili nazaj ven (pa saj to je naš problem, bomo videli). Nekaj vrika in krika, pa so nas Estonci naposled le spustili skozi.
Bil je lep sončen dan in z Baltskega morja je rahlo pihljalo, kar me je pomirjalo v času 2 minut, ko smo prečkali Most prijateljstva na rusko stran. Prav ruske strani sem se najbolj bala in tam se mi je zdelo, da bo veliko bolj nepredvidljivo. Slišala sem namreč zgodbe, da so ljudi pošiljali v obvezno karanteno z ali brez negativnega testa na covid-19. Ampak na moje veliko presenečenje je bila ruska stran zelo sproščena, na nas ni nihče kričal, morali smo samo izpolniti kratek vprašalnik in v njem napisati svoje kontaktne podatke, počakati na zdravnika iz Rospotrebnadzora, da pregleda naše zdravstvene izvide (tisti, ki jih niso imeli, so morali podpisati izjavo, da se bodo testirali v 72 urah in naložili rezultate na splet ali se samoizolirali na domu za dva tedna), nakar je sledila kontrola potnih listov.
In tu sem bila jaz, ki sem se precej dobesedno sprehodila v domačo Rusijo. Kar nisem mogla verjeti, da je to delovalo, prepričana sem bila, da bo šlo nekaj zelo narobe ali da sem spregledala kaj kritičnega.
V ruščini, ki jasno loči med različnimi glagoli premikanja, sem se lahko pohvalila, da “я пришла в Россию” (jaz sem prišla v Rusijo peš) in ne “я приехала в Россию” (jaz sem prišla v Rusijo s prevoznim sredstvom). Pa tudi brez tega je to v kateremkoli jeziku prav dobra zgodba, to je bil kar velik podvig.
Tu se je moj načrt končal. Sedaj sem morala priti naprej v Rusijo, ostalo se bom znašla sproti. V Ivangorodu se nisem smela zadrževati, saj, kot sem že rekla, celo Rusi za zadrževanje na tem območju potrebujejo posebno dovoljenje. Vzela sem si trenutek, da malo zadiham, in spet šla na pot.
Na srečo je fanta, ki je šel iz Münchna, tam čakala mama, šli so v Sestroreck, ki je v predmestju Sankt Peterburga. Na avtoštop sem poskušala priti čim bližje mestu, nato preskočila na maršrutko (linijski minibusi) do najbližje metro postaje – Nevski prospekt, in najti neko prenočišče na licu mesta. Po tem potovanju sem potrebovala premor, zato sem preživela dva dneva v Sankt Peterburgu, se dobila s prijatelji in uživala v nenavadno dobrem poletnem vremenu ob reki Neva.
11. avgusta, pet dni po začetku poti z avtom iz Budimpešte, sem zvečer z vlakom Sapsam prispela v Moskvo, ravno v času večerje.
Za mene, ki sem navadno obsedena s tem, da imam vse pod nadzorom, se mi je ideja o takšnem potovanju najprej zdela malo zastrašujoča, ker je bilo veliko stvari prepuščenih samim sebi, a je vse skupaj izpadlo zelo zabavno. Bom tudi v prihodnje naklonjena takšnim svobodnim potovanjem, ko ne bo več tega kaosa s covidom? Nimam pojma. A vsekakor je bila tole dobrodošla vaja, ki me je naučila, da ne morem vedno imeti vsega pod nazorom in je tudi to čisto v redu. Ulezi se, sprosti se, uživaj na poti, na koncu boš že prišel nekam!
Poglejte tudi:
Kdo lahko trenutno pride v Rusijo ali odide iz nje?
10 najlepših zgradb v Vladivostoku (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
