Solovecki otoki, Arhangelska regija
Legion Media
Edina vasica na obali Barentsovega morja, ki je dostopna z avtomobilom, je dobila ime po istoimenski reki na polotoku Kola. Naselje je bilo prvič omenjeno v 16. stoletju kot kraj za postanek trgovcev z ribami, v sovjetskih časih pa je postala ena glavnih ribolovnih točk na Arktiki.
Med krizo v devetdesetih letih se je večina ribiških podjetij zaprla in lokalni prebivalci so se začeli preseljevati v večja mesta. Danes tam živi okoli 700 ljudi. Leta 2014 je ruski režiser Andrej Zvjagincev na tem območju posnel nekaj prizorov za svoj film "Leviatan" in vas je po izidu filma doživela manjši turistični razcvet.
Toda večina turistov obišče vas ravno zaradi severnega sija, arktične kulinarične ponudbe, ribolova in izletov do lokalnih slapov, drugi pa se navdušujejo nad športnimi aktivnostmi, kot so kajtanje (veter tam nikoli ne neha pihati), potapljanje in pohodništvo po edinstveni severni pokrajini.
Od 17. do 19. stoletja se je na tem mestu nahajal pol kilometra dolg kamnolom, kjer so kopali bel marmor, ki so ga kasneje uporabljali za gradnjo Kazanske katedrale in Katedrale sv. Izaka v Sankt Peterburgu.
V 20. stoletju je kamnolom poplavilo; v 2000-ih pa so okolico opremili s sprehajalnimi potmi in razglednimi ploščadmi, potapljači pa so začeli raziskovati izkopane jame in podzemne rove.
Turisti prihajajo občudovati svetlo obarvane fosile iz marmorja, turkizno vodo in zeleno rastje, ki uokvirja gorske vrhove. Tisti, ki se ne bojijo višine, si lahko park ogledajo od zgoraj in se spustijo po jekleni vrvi (zipline). Po mnenju turistov 20-sekundni let pusti tako močan vtis, ki ostane v spominu za vse življenje.
Ajkuajvenčorr in Kukisvumčorr sta dve izmed najbolj priljubljenih smučišč na ruskem severu, ki se nahajata ob vznožju gorovja Hibini, za katero geologi ocenjujejo, da je stara več kot 390 milijonov let. Za turizem sta odprti vse leto, in ne samo za smučarje in deskarje na snegu.
Od zgoraj so gore podobne ovalnemu obroču, ki ga prečkajo rečne doline, jezera, slapovi in soteske, obdane z gozdnato tundro.
Gore so tudi avgusta in septembra zasnežene; poleti se obiskovalci pogosto odpravijo na pohode po lokalnih prelazih in gorskih jezerih.
Pozimi v gorovje Hibini prihajajo smučarji in deskarji na snegu, za katere obstaja več smučarskih pobočij in baznih taborov, pa tudi ljubitelji izletov z motornimi sanmi in severnega sija.
Odigitrijevska cerkev
ITitov83 (CC BY-SA 4.0)/Legion MediaOd daleč se zdi najlepša vas na ruskem severu (po anketi iz leta 2017) popolnoma neopisljiva: tri vrste hiš za največ 100 ljudi in dva majhna mlina. Pravzaprav gre za živi muzej poganstva na prostem z avtentičnimi severnimi kočami, hlevi in Odigitrijevsko cerkvijo, zgrajeno leta 1709.
Od 16. stoletja so vas naselili pogani in staroobredci. Po legendi so bili sposobni priklicati uroke in prekletstva in so bili zato izgnani. Do leta 1951 vas ni imela niti svojega pokopališča: domačini so pokopali bližnje kar ob svojih hišah, saj so verjeli, da bodo duhovi prednikov zaščitili dom pred vsem slabim.
Med poletnimi in zimskimi počitnicami vas obiščejo otroci in vnuki lokalnih prebivalcev, zaradi česar je Kimža še bolj podobna ruski pravljici.
Solovecke otoke - največje otočje v Belem morju, ki ga sestavlja šest velikih in več kot 100 majhnih otokov - vsako leto obišče do 20.000 turistov, bodisi z ladjo ali pa s helikopterjem.
Za to imajo pravi razlog: obiskovalce pričaka ogromen muzej-rezervat, v osrčju katerega stoji Solovecki samostan, zgrajen v prvi polovici 16. stoletja. V sovjetskih časih sta na mestu samostana stala kolektivna kmetija (kolhoz) in delovno taborišče, ki je bilo kasneje spremenjeno v zapor.
Ogledate si lahko tudi Solovecki kremelj s stenami iz granitnih balvanov ter številne cerkve, vključno s svetilniško kapelo na gori Sekirnaja.
Otoki so pogosto zaviti v meglo in tako še bolj dopolnjujejo veličastno pokrajino. Poleti se lahko obiskovalci odpravijo na čolnarjenje po lokalnih jezerih, julija in avgusta pa je na rtu Beluga možno opazovanje kitov. Poleg tega je tukaj še Bolšoj Zajacki otok (Veliki zajčji otok), dom skrivnostnih labirintov, ki jih je mogoče raziskati (še danes nihče ne ve, kdo jih je zgradil in zakaj), pa tudi bradatih tjulnjev, ki včasih priplavajo do obale.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
