Zakaj na Elbrusu, gori "belih ovratnikov", umre toliko ljudi?

yanik88/Getty Images
Elbrus ne glede na svoj status najvišje gore v Rusiji in Evropi (5642 m) velja za "preprosto goro". Velja namreč, da se lahko na njo povzpnejo tudi začetniki brez alpinističnih izkušenj, pisarniški delavci, upokojenci in otroci. A zakaj se potem nekateri s teh pohodov ne vrnejo več nazaj?

V noči na 23. septembra letos se je skupina 19 ljudi podala v smer prelaza Sedlo Elbrusa, ki leži na višini 5416 m in služi kot izhodiščna točka za vzpon na vrh. Pihal je močan veter, a pohodniki so menili, da je vreme "stabilno". Organizator pohoda Denis Alimov je kasneje povedal: "Hodili smo ponoči, saj je takrat bilo ugodno vreme. Sicer ni bilo idealno, a vseeno je bila to edina varianta za pohod na vrh v naslednjih petih dneh."

Ko jim je do vrha ostalo borih 100 metrov, se je vreme nenadoma spremenilo; veter se je okrepil, padel je tlak. Takrat je eni od pohodnic, manikerki Ani Makarovi, postalo slabo. Z njo so se spustili nazaj na Sedlo, a stanje se ji je še poslabšalo. Izgubila je zavest in čez eno uro umrla v rokah vodiča. "Vodič ji je dal amoniak za njuhati in jo pojil s čajem, a nič ni pomagalo," je razlagal Alimov.

Medtem je preostanek skupine nadaljeval vzpon. Vidljivost se je kmalu zmanjšala na pol metra, začelo je močno snežiti, temperatura se je spustila do -20 stopinj Celzija, hitrost vetra pa se je dvignila na 40-70 metrov na sekundo. Takrat so se pohodniki začeli spuščati, privezani na isto vrv. "Zašli smo, nato pa smo spolzeli 100 metrov v globino po gladkem ledu. Kakorkoli smo poskušali, nismo mogli zabiti cepina vanj. Eden od fantov si je zlomil nogo. Nemudoma smo poslali SOS sporočilo z našimi koordinatami. Čakali smo dve uri, a pomoč ni in ni prišla, zato smo fanta sami odnesli dol," je povedal glasbenik Dmitrij Parahin, prav tako član skupine.

Pripadniki Ministrstva za izredne razmere spuščajo enega od ponesrečenih vzpona na Elbrus. Na nadmorski višini 5400 metrov je skupina turistov zaprosila za pomoč zaradi snežnega viharja. Pet ljudi iz skupine je umrlo, ostali so bili evakuirani na planoto Azau.

Zamuda je bila usodna. Medtem ko so pripravljali poškodovanca za sestop, so ostali člani skupine začeli zmrzovati. Postajice za zveze so bile na gori neuporabne. Stik z reševalci jim je uspelo vzpostaviti šele proti večeru. To je uspelo vodiču, ki se je z eno od pohodnic začel spuščati že čez dan. Dva pohodnika sta izgubila zavest in umrla v snegu, druga dva pa na nosilih reševalcev. Vodiči so utrpeli hude ozebline in poškodbe, eden je od močnega snega praktično oslepel.

Vzpon na Elbrus, najvišjo goro Evrope (5642 m), je zaradi svoje enostavnosti zahrbten. Zanj dejansko ni treba imeti alpinističnih izkušenj. Če se pohodnik drži poti, mu sploh ni treba plezati v skale, kjer bi potreboval karabine, pasove in vrvi. Podaš se preprosto na vrh in to je to. Zato se na Elbrus pogosto podajo tudi takšni, ki prej še nikoli v življenju niso bili na nobeni gori. Gor se odpravljajo pisarniški delavci, ki jim vzpon predstavlja službeno zabavo, upokojenci in otroci. Vrh vsakodnevno obišče več deset ljudi, posel z vodenjem odprav na Elbrus je v razcvetu. A gora kljub temu vsako leto odnese 15-20 človeških življenj – številka, ki se ne sklada najbolj z enostavnostjo vzpona, o kateri mnogi govorijo.

"Gor se je podal fant brez nog in 80-letni moški – ali vam to kaj pove?"

Na Elbrus vodi več poti; s severa, vzhoda in zahoda, najlažja pot pa vodi čez vas Terskom z južne strani. Iz te smeri svojo odpravo začne velika večina skupin (tudi nesrečna septembrska skupina pohodnikov).

Reševalna postaja na Sedlu Elbrusa l. 2016

"Vzpon na Elbrus velja za enostavnega, predvsem zato, ker obstajajo žičnice," pravi alpinist in sodnik na tekmovanju Red Fox Elbrus Race Aleksander Jakovenko. Žičnica vodi do višine 3850 m, kar pomeni, da pohodnik več kot polovico poti presedi v sedežu, po želji pa obstaja možnost dodatnega vzpona do višine 4800 metrov z motornimi sanmi ali teptalnikom. Zaradi tega na koncu sama pešpot niti ni tako dolga. Jakovenko je na vrh povedel med drugim svojo hči, ko je imela samo 14 let.

Aleksander Suharjev, lastnik podjetja Elbrus Climbing (ki se je nekoč imenovalo Brez strahu) je v pogovoru z našim portalom vztrajal na tem, da je gora lahka, saj nima tehnično zahtevnih elementov ali nevarnih območij plazov. "Vsaj tam ne, kjer hodijo turisti. Nevarnost plazov obstaja le v dolinah, kjer se nabira sneg, in vsi plazovi se zgodijo pozimi in zgodaj spomladi. A na vzpon to ne vpliva. Težavnost Elbrusa je v kategoriji 1B, kar pomeni, da se lahko na vrh povzpne praktično vsak zdrav človek brez posebnih predpriprav."

Alpinistka se aklimatizira pred vzponom na Elbrus v bližini baznega tabora Azau.

Suharjev spomni na primer fanta brez obeh nog, ki se je nedavno povzpel na vrh, ter svojih dveh strank – nekega možakarja, ki je imel 80 let, in drugega, ki jih je štel čez 80. "Ta starejši se je na vrh podal z zalogo kisika, ta, ki je bil star 80, pa brez nje. Ali vam to kaj pove?"

29-letni strokovnjak za marketing Viktor Salejev iz Kaliningrada se je na Elbrus podal avgusta lani v vodeni turistični skupini. "V gore sem šel za razvedrilo, zaradi pohodne estetike in športnega izziva," pravi. Kljub temu, da ni imel nobenih izkušenj, je izbral vzhodno "športno" pot in jo hotel v celoti prehoditi z lastnimi močni, "Ta pot velja za divjo, saj ob njej ni počivališč, nobenih žičnic, teptalnikov in vso je treba prehoditi peš s polno opremo," razlaga Viktor.

Pri tem se je zavedal, da bo vseh 10 dni nosil 35-kilogramski nahrbtnik. Pol leta pred odhodom je zato začel kondicijske treninge in redno obiskoval telovadnico. "Moja pričakovanja so se v celoti uresničila. A kadar turistične agencije trdijo, da pot ustreza ljudem s poljubno fizično pripravljenostjo, to lahko zavaja. Od naše skupine so sicer vsi prišli na cilj, a nekateri so pot opravili z lahkoto, drugi pa so trpeli in prišli na meje svojih moči."

"To je pravi pekel!"

V zadnjih letih število žrtev na Elbrusu narašča, kar strokovnjaki povezujejo s povečano priljubljenostjo gorskega turizma in odsotnostjo kakršnihkoli omejitev. Če je bilo v sovjetskih časih pred vzponom na Elbrus treba gorski reševalni službi predložiti potrdilo o določeni usposobljenosti, danes pretoka ljudi nihče več ne preverja, kakor tudi ne stanja njihovega zdravja in fizičnih zmogljivosti.

Tudi tega, kaj v resnici pomeni višina, se ne zavedajo vsi. Jakovenko spomni na to, da se poskusnim pilotom na višini 3000 metrov avtomatsko vključi dovod kisika. "Na tej višini je dvakrat manj kisika kot tu spodaj. Si predstavljate, kako potem izgleda na pet tisoč metrih? Pri marsikomu organizem tega preprosto ne zdrži," pravi in vztraja pri mnenju, da se je na tej točki treba ustaviti, ne pa preizkušati svojih meja, kar nekateri počnejo, saj jih je sram, da bi omagali na "preprosti gori".

Maja letos se je na Elbrus podal tudi naš dopisnik Nikolaj Litovkin in sicer z juga, po najlažji poti, prenočeval pa je v hotelih. Polovica njegove skupine je bila boksarjev, ljudi z dobro fizično kondicijo, ki se redno udeležujejo tekmovanj. "Nameravali smo se podati na vrh, tam postaviti ring in organizirati dvoboj. Ogromno se ukvarjam s športom in so mi takšni izzivi všeč, a nisem vedel, da takšni visokogorski pohodi dodatno izpostavijo vse tvoje tegobe," je povedal.

Po dveh dneh 15-kilometrskih aklimatizacijskih pohodov so se pri Nikolaju pojavile težave z meniskusi oz. kakor je sam povedal, so mu preprosto "odpovedale noge". Neki drugi boksar je na višini 4800 metrov začel čutiti znake višinske bolezni; zapustil je kočo, v kateri so bili nastanjeni, in se odločil za nočni sprehod. Na koncu je obtičal v snegu in se ni mogel samostojno izkopati, našli so ga že skoraj v nezavestnem stanju. Nekomu drugemu je vročina narasla na 40 stopinj, pojavile so se težave z dihanjem in kašljem. Kakor se je izkazalo, je bil okužen s covidom-19, a tega ni vedel, dokler se mu na višini niso začeli kazati simptomi. "Pričakoval sem, da bo en tak močan možakar sposoben preboleti zadevo in se povzpeti na vrh. A Elbrus je drugačen. Sploh nisem vedel, da ti lahko preprosto odpovejo noge ali pa da lahko od pomanjkanja kisika začneš halucinirati. Na koncu sem ostal spodaj na začetni točki," razlaga Nikolaj.

Naslednji faktor so hitre spremembe vremena. Vse se lahko spremeni dobesedno v pol ure. Viktor, ki se je na goro podal lani, ni prišel do vrha: "Zajel nas je ciklon (snežni vihar, nobene vidljivosti, veter s hitrostjo do 50 m/s). Med aklimatizacijskim pohodom nam je uspelo priti do 5100 metrov, nato pa se je vreme poslabšalo. Več dni smo preživeli v šotorih v baznem taboru in se nato spustili nazaj dol."

Na TripAdviserju, priljubljenem portalu za ocene potovanj, je polno zgodb, podobni tej: "Septembra 2014 smo bili na zahodnem pobočju Elbrusa /.../ Mokremu snegu na višini 4500 metrov se je pridružila še nevihta. Zalilo nam je obleke, šotore in palice. Na vrv smo navezali cepine in palice ter zbežali dol, da bi se skrili pred gromom in strelami. Spodaj smo srečali neko gospo iz tujine z vodičem, ki se je vračala z neuspešnega vzpona. Vprašali smo jo, kako je bilo, ona pa je odvrnila: ’To je pravi pekel!’."

Amaterski vodiči

A kljub vsemu ne slabo vreme niti višinska bolezen ne bi smeli biti prvi razlog za smrt, niti na Elbrusu. Pred tem bi morali "varovati" usposobljeni vodiči. A s tem so težave.

"Na žalost si lahko dandanes vsakdo reče vodič. Pri nas na Elbrusu v zvezi s tem vlada prava zmešnjava, saj to področje sploh ni regulirano in se nič ne preverja," razlaga Suharjev, ki dodaja, da je takih podjetij in vodičev "zasebnikov" na Kavkazu polno. Mnogi delajo brez turističnih licenc in niso usposobljeni za alpiniste inštruktorje.

"Nekdo se je nekajkrat podal na Elbrus ob dobrem vremenu in se mu je zazdelo, da v tem ni nič posebnega, da lahko gor s sabo povede tudi skupino ljudi. Nato začne voditi skupine," pojasnjuje Suharjev.

Skupina na poti k vrhu Elbrusa

Po njegovem mnenju je to, kar se zgodilo septembra v skupini, kjer je umrlo pet ljudi, "povsem pričakovan izid". "V enem pohodu sta se zgodili dve tragediji, kar ne more biti naključje," pravi in dodaja, da prva smrt nikakor ni bila povezana s smrtjo ostalih, vendar jima je skupna ena stvar – nizka usposobljenost organizatorjev. Nato povzame nekaj vprašanj, ki se bodo zdaj najbrž pojavila med preiskavo: Zakaj so vodiči namesto telefona s satelitsko povezavo in sistemom GPS s sabo vzeli navadne postajice? Zakaj niso zagotovili niti ene opreme s kisikom? Zakaj se skupina ni obrnila, ko se je vreme začelo slabšati?

Iste noči, 23. septembra, je na gori bila tudi skupina turističnega ponudnika Elbrus Climbing. Suharjev pravi, da je bila napoved tako slaba, da ne bi smelo biti nobenih pohodov nikamor, a turisti so si zelo želeli vzpona – v glavnem zato, ker so se nanj podale tudi druge skupine.

"Tudi naš vodič se je odločil poskusiti, saj se je pojavilo kratkotrajno vremensko okno. A on je profesionalec in zna oceniti tekočo situacijo. Ko je videl, da se vreme kvari, je skupino takoj obrnil in jo povedel nazaj. Drugi vodiči pravijo, češ da se je vreme spremenilo nenadoma. Česa takega v gorah ne obstaja, saj vendar ni nobenega stikala," negoduje Suharjev. "Zgodi pa se, da neusposobljeni vodič ne zna prepoznati znakov, da se bo vreme poslabšalo, in zato mu potem vse to izgleda ’nenadno’."

Suharjev meni, da bi pohodnica Ana Makarova najverjetneje bila danes še med živimi, če bi ji dali kisik. "A ljudje raje izberejo cenejše ponudnike, s tem pa financirajo prihodnje tragedije. Take stvari se bodo še dogajale," je prepričan.

Štiri dni po smrti petih pohodnikov na Elbrusu je državna preiskovalna komisija pridržala organizatorja pohoda in lastnika podjetja Elbrus.Guide Denisa Alimova. Komisija pravi, da je Alimov sam napisal "priznanje krivde" in da naj bi povedal, da se je pri načrtovanju vzpona zakalkuliral glede meseca in vremena. Nato so mu odredili dva meseca pripora, medtem ko njegovo podjetje sodeč po podatkih s spletne strani, še naprej zbira prijave za odprave prihodnje leto.

Na YouTube kanalu podjetja je mnogo posnetkov Alimova, na katerih razlaga o pripravah na vzpon, izbiri organizatorja in višinski bolezni, v primeru katere svetuje pitje hladnega čaja, kisikove jeklenice pa da so potrata časa. "Mnenje naše ekipe glede uporabe kisikovih jeklenk pri vzponu je enoznačno odklonilno. Ne zato, ker bi to bilo slabo, to je normalno. Slabo je z vidika višinskih izkušenj. Telo se ne bo privadilo na višino," pravi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke