Če bi mačke upravljale lastna družbena omrežja, bi se manul najbrž opisal takole: "Težko me najdeš, zlahka me izgubiš in nikoli ne pozabim ničesar!" Manul ali Pallasova mačka (ime je dobila po zoologu Petru Simonu Pallasu, ki jo je odkril na obalah Kaspijskega morja v 18. stoletju) je največji introvertiranec med plenilci. Najti jo je izredno težko, saj živi v glavnem v pustih stepah Zabajkalja in delu Mongolije, ki meji na to regijo. Najdemo jo lahko tudi v posameznih delih srednje Azije.
Posamezen manul ponosno živi na lastnem teritoriju, ki meri okoli 4 kvadratne kilometre in se z drugimi sovrstniki srečuje samo v paritvenem obdobju v marcu. Manul je izredno redka mačka, tako da v Rusiji in drugod zaseda mesto na rdečih seznamih ogroženih vrst. Na svetu se je kot vrsta pojavila pred približno petimi milijoni let, a je o njej doslej znanega zelo malo. Prav zaradi njihovega skrivaškega značaja, je težko natančno določiti, koliko teh mačk živi v divjini. V Rusiji je po ocenah danes okoli 3.000 primerkov, v Mongoliji pa naj bi jih po mnenju strokovnjakov živelo še več.
Težko je verjeti, da lahko navadna hišna mačka tehta več od divjega manula. Mladički teh divjih mačk so zelo drobni in tehtajo manj od 100 gramov, medtem ko je običajna masa odrasle živali (odrastejo pri 8 mesecih starosti) med 3 in 5 kg. S povprečno dolžino do 60 cm in 30-centimetrskim repom tudi po velikosti ne presegajo domačih mačk. Latinsko ime Otocolobus manul pomeni "grdouhi", čeprav z njihovimi ušesi ni prav nič narobe.
Prav zaradi gostega kožuha, najgostejšega med vsemi vrstami mačk, manuli delujejo precej bolj ogromni, kot pa so v resnici. Na vsakem kvadratnem centimetru kože raste do 9.000 7-centimetrskih dlak. Tako gosto krzno omogoča preživetje v najbolj surovih pogojih.
Za manula je življenjsko pomembno, da jeseni pridobi na masi. Strokovnjaki temu procesu pravijo "maščenje". V stepah, kjer živijo manuli, so zime namreč zelo surove. Ne samo, da se lahko temperatura spusti do 50 stopinj pod ničlo, ampak povrhu vsega tam pihajo še močni vetrovi. Manuli ne poznajo zimskega spanca in lovijo skozi vse leto, zato je tudi edini način, da preživijo zimo, ta, da si pravočasno naberejo dovolj telesne maščobe. Manul pozimi tehta 6-8 kilogramov in mora takrat v lovu na hrano premagati tudi večje razdalje.
Zaradi svojega gostega kožuha so manuli relativno počasni in okorni, povrhu pa imajo še kratke šape, ki se pogrezajo v snežne zamete. Na splošno bi jim težko rekli, da so kdove kako elegantni, a zaradi tega še niso slabi lovci. V stepi se manul po zaslugi svoje varovalne barve izredno dobro skrije in svoj plen zgrabi z enim skokom, kar izgleda približno takole:
Čeravno manul ne izstopa po velikosti, ima najizrazitejši pogled med vsemi mačkami. Domača mačka ima ozke zenice, manul pa okrogle, tako kot drugi veliki sprinterski plenilci, kot sta lev in tiger. Za razliko od njiju pa manul, tako kot domača mačka, lovi iz zasede ... pri čemer ne napada nog svojega lastnika, temveč majhne glodavce in jerebice. Mimogrede, če si je njegova žrtev, preden je postala plen, postavila dostojen brlog, ga bo manul zasedel. Seveda si zna "hiško" postaviti tudi sam, ampak zakaj bi si jo, če mu ni treba?
Poleg jazbečjih brlogov in zaklonišč nekaterih glodavcev lahko manul prebiva tudi v skalnih razpokah. A včasih za svoje bivališče izbere izjemno nepričakovane kraje; zaposleni v Daurskem naravnem rezervatu v Zabajkalju (osrednje območje manulov v Rusiji) so našli dve samički, ki sta se ustalili v starih zapuščenih kombajnih sredi zaraščenega polja, prebivalci neke vasi v Burjatiji pa so poleti našli tri komaj skotene mladičke v slami v bližini neke stare koče. Kaj je mamo napeljalo k izbiri takšnega zatočišča, niso izvedeli.
Manuli živijo tako izolirano, da v naravi praktično nimajo sovražnikov … razen človeka. Vzrok za to ni samo krivolov, ampak tudi civilizacija in človeška aktivnost. Dogaja se recimo to, da se manuli zastrupijo z mišmi, ki so se hranile na kmetijskih območjih, obdelanih z umetnimi gnojili. Manul se zato človeka izogiba in se izjemno redko pojavi pred njim – celo v živalskem vrtu malokdaj pogleda iz svojega brloga.
Manula je nemogoče udomačiti, a so znani posamezni primeri, ko so jih ljudje dejansko vzgajali. Tako so na primer prebivalci prej omenjene burjatske vasi med čakanjem na prihod zoologov ne samo nahranili tri mladičke z mačjo hrano, ampak jih celo umili. Izkazalo se je, da nimajo prav nič proti vodi, čeprav so na splošno ves čas pihali in izražali nezadovoljstvo. Danes so mladički pod okriljem strokovnjakov v vzgajališču za redke živali Moskovskega zoološkega vrta.
"Manuli nikakor ne prenesejo, da jih vzamete v roke," pravi Irina Aleksejičeva iz Moskovskega ZOO-ja.
Dogajalo se je, da so zaposleni v Daurskem rezervatu našli mladiče in jih hranili, ko pa so mačke odrasle, so odšle živeti v stepo in pozabile na svoje človeške krušne starše.
V živalskih vrtovih po vsem svetu živi okoli 150 manulov in skoraj vsi so tako ali drugače drug z drugim v sorodu. Velik doprinos k preučevanju obnašanja teh divjih mačk so prispevali zoologi Moskovskega in Novosibirskega zoološkega vrta. Prvi manuli so se v Moskvi pojavili že leta 1949, danes pa so uradna maskota živalskega vrta in njegovega centra za vzrejo redkih vrst. Manuli, rojeni v Novosibirsku, danes živijo v Zürichu (Švica), Poznanju (Poljska) in Tallinnu (Estonija).
Oglejte si še: 15 neverjetnih prizorov s Kamčatke
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
