Plesoči gozd na Kuršski kosi v Kaliningrajski regiji
Legion MediaSpoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Na majhnem odseku gozda, dolgem le 800 metrov, rastejo ukrivljena drevesa: njihova debla so zvita v kroge, spirale in srpe. Bolj ko se približujete središču območja, bolj nenavadna je ukrivljenost debel.
"Prvih sto metrov od ceste se zdi gozd povsem običajen. Kot pišejo v romanih, "kot da se nič ne bi zgodilo"... Sprva le malokdo opazi, da se borovci začnejo upogibati. Pojavijo se osamljena čudna drevesa, nato jih je vedno več... Neka sila začne zvijati drevesa. Globlje ko greš v gozd, močneje se kaže ta nenavadna lastnost," pravi Viktor, ki je prispel sem iz Vladivostoka, potem ko je prepotoval 10 tisoč kilometrov.
Plešoči gozd v vasi Lesnoj, ki je del nacionalnega parka Kuršska kosa
Ruslan Šamukov/TASSZaradi te lastnosti se kraj imenuje "plešoči gozd". Nahaja se na 37. kilometru Kuršske kose, narodnega parka v Kaliningrajski regiji, le 14 km od Litve. Vsako leto se tukaj sprehodi na tisoče turistov.
Gozd je v resnici precej mlad. Tukaj rastejo samo borovci, ki so jih zasadili na Okrogli sipini na prelomu 19. in 20. stoletja. Drevesa naj bi okrepila sipino, ki je zaradi vetrov erodirala in "migrirala".
Sama Kuršska kosa je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Gre za tanek pas kopnega, ki ga na eni strani oblivata Baltsko morje, na drugi pa Kuršska laguna. Na nekaterih mestih je zaradi vetrne erozije širok vsaj 400 metrov.
Da bi "popravili" premikajoči se pesek in zaustavili erozijo tal, so tukaj zasadili gozd. "Plešoči gozd" je eden od takšnih umetnih stvaritev. Kriva debla dreves pa so nenačrtovan in še vedno sporen pojav. Po vseh teh letih za ta pojav še vedno ni nobene splošno sprejete razlage.
Drevesa v "Plešočem gozdu" v nacionalnem parku Kuršska kosa v Kaliningrajski regiji.
Aleksej DaničevNekateri znanstveniki anomalijo pripisujejo gosenicam metulja Rhyacionia buoliana. Gosenice se prehranjujejo na borovih poganjkih tako, da grizejo zgornje brste in v manjši meri tudi stranske brste. Zaradi tega mlado drevo raste na račun stranskih poganjkov, deblo pa se pri tem deformira.
Te gosenice se hranijo z mladimi borovci (najpogosteje z borovci, starimi do 10 let). Poleg tega so najbolj optimalni pogoji za škodljivca borovci, ki rastejo na tleh s pomanjkanjem podtalnice in potrebnih hranil. Natanko takšne razmere so na Kuršski kosi.
Vendar je bila ta različica z gosenicami podvržena kritiki, predvsem zato, ker so bila drevesa deformirana le v določenem in precej ozkem območju.
To različico zastopa zlasti Baltska zvezna univerza Immanuela Kanta, ki se nahaja v neposredni bližini lokacije. "Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so začeli utrjevati sipine. Naravni gozd, ki je rasel na tem mestu, je bil takrat že posekan. Zato so prebivalci začeli saditi drevesa na sipinah, predvsem nezahtevne borovce," je povedal takratni dekan fakultete za biologijo, doktor bioloških znanosti Viktor Dedkov.
"Iglavci so bili posajeni z uporabo celične tehnologije: izbrana so bila majhna območja, kot oviro so postavili trstičje, in na sredino odvrgli semena. Če ste pozorni, boste opazili, da borovci na kosi rastejo na enaki razdalji."
Vendar je pihal veter in mlada drevesa je prekril pesek. Ko je pihal veter v drugo smer, se je borovec obrnil v drugo smer. Deblo pod peskom je olesenelo. "Sčasoma so sipine postale nižje. Verjetno ste opazili, da so vse krivine na razdalji 1,5-2 metra od tal, saj drevo na tej višini ni bilo več prekrito s peskom in je lahko prosto raslo," pravi Dedkov.
Na vprašanje, zakaj torej niso bili popačeni vsi borovci, ampak le nekateri, Dedkov odgovarja: "Gre za to, da so 'plešoči gozd' navadni borovci. V bližini že raste gorski bor, uvožen iz južne Evrope. Očitno so sprva posadili navaden bor, a so nato ugotovili, da ne bo učinkovit. Takrat so začeli uvažati sadike gorskega bora iz Karpatov, Alp in Pirenejev. Te vrste se lažje prilagodijo.
Ta različica je vedno imela veliko oboževalcev, omenjena je celo na uradni tabli ob vhodu v plešoči gozd: "Obstaja še en pogled: kraj, kjer raste plešoči gozd, ima posebno energijo, zaradi katere drevesa rastejo v drugo smer," je zapisano na informacijski tabli.
S "posebno energijo" so mišljene različne stvari. Obstaja priljubljena teorija, da jo povzročajo posebnosti geomagnetnih polj. Ali da je bilo gozdno grmičevje kraj čaščenja za pogane in je služilo kot portal v druge svetove.
Zanimanje za mistiko spodbujajo osebna opažanja turistov. "Ljudje s paranormalnimi sposobnostmi, ki začutijo močno energijsko polje, nočejo iti naprej [v globine gozda]. Do "epicentra" pridejo le običajni ljudje. Nekateri od njih imajo hude glavobole in utrujenost, drugi pa dobijo energijo za ves dan," pripoveduje Viktor.
Skrivnost zvitih dreves pa ni edini razlog, zakaj ljudje vsako leto prihajajo sem. "To je zelo zanimiv kraj, vodniki ga predstavljajo kot mističen kraj. Ne vem, ali gre za mistiko, a zrak je zelo vlažen in diši po borovcih," piše Anastasija iz Moskve. Darja iz Sankt Peterburga se strinja: "Tam smo bili zgodaj zjutraj, vzdušje je izjemno in zrak je popolnoma neverjeten! Nenavadna drevesa, tišina... Hodiš in uživaš. Če se odpravite globoko v gozd, lahko pridete do rtiča, od koder je čudovit razgled na zaliv."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.