Od te ruske vasi do ameriške obale je le pičlih 100 kilometrov (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Naselje, znano pod imenom Uelen, leži na ozki podolgovati sipini (polotoku) v Arktičnem oceanu, le 60 milj stran od Aljaske.

Trenutno tam živi le 600 ljudi. Prebivalci se večinoma ukvarjajo s kitolovom, ribolovom in okrasnim rezbarjenjem kosti.

Ta odročna vas stoji na stičišču dveh oceanov - Arktičnega in Tihega. Nahaja se na Dežnjovovem rtu, najvzhodnejši celinski točki ruskega kopnega.

Otok je leta 1648 odkril pionir Semjon Dežnev, ki je Beringovo ožino prečkal 80 let pred samim Vitusom Beringom. Popotniki, ki so ga obiskali, pravijo, da je ta kraj "surov, a neverjetno lep".

V preteklosti je bilo najvzhodnejše naselje v Evraziji naselje Naukan. Vendar je bilo opuščeno in naziv je prešel na Uelen.

Naselje Uelen ni lahko dostopno. Načini prevoza vključujejo helikopter, ki v Uelen leti enkrat na dva tedna, čoln, terenska vozila, motorne sani in celo pasje vprege.

Nekoliko presenetljivo je, da vreme na tem oddaljenem kraju pozimi ni niti prehladno, poleti pa tudi ne prevroče. Povprečna temperatura pozimi je minus 15°C, poleti pa plus 7°C.

Kopno, na katerem se nahaja Uelen, je široko manj kot 300 metrov. Kljub pomanjkanju razpoložljivih stanovanjskih površin se je tam našel prostor za šolo, cerkev, poštni urad, delavnico za rezbarjenje kosti in stanovanjske stavbe.

Tukaj je tudi muzej, v katerem je na ogled zbirka umetniških del iz mroževih kosti, usnja, krzna in kitovih kosti. V muzeju je mogoče kupiti tudi lokalne spominke.

Ker je to naselje tako oddaljeno od civilizacije, je mobilnim operaterjem uspelo naselje priključiti na svoja omrežja šele leta 2011.

Prebivalci naselja se večinoma ukvarjajo z lovom na kite. Čukotka je ena redkih regij, kjer je še vedno dovoljen nekomercialni lov na kite in mrože.

Tukaj si lahko preberete o naselju, od koder seže pogled do Aljaske.