Dobrodošli v Tirniauzu, najvišje ležečem ruskem mestu (FOTOZGODBA)

Valerij Matičin/TASS
To industrijsko kavkaško naselje se nahaja v bližini gore Elbrus, najvišje gore v Evropi. Lahko bi postalo turistično središče, vendar ga je doletela usoda postsovjetskega monomesta.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Kavkaško gorovje je eden najbolj slikovitih krajev v Rusiji, ki privablja tako ekstremne športnike kot tudi ljubitelje narave. Poleg turizma so Kavkaške gore znane tudi po svojih naravnih virih. V zgodnjih letih Sovjetske zveze so bila tukaj odkrita nahajališča različnih rud in redkih kovin, kar je spodbudilo množično gradnjo tovarn in naselij za delavce. Vendar številni takšni kraji niso preživeli krize v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (preberite naš prejšnji članek o rudarski vasi duhov Sadon v Severni Osetiji). Zdaj pa se sprehodimo po najvišje ležečem gorskem mestu v Rusiji, Tirniauzu.

Mesto Tirniauz leži le 80 km od Nalčika, glavnega mesta Republike Kabardino-Balkarija, ob avtocesti, ki vodi na goro Elbrus. Tirniauz leži na 1 300 metrih nadmorske višine, vendar so nekateri predeli mesta še višji. Po različnih ocenah se nahaja med 1.500 in 2.000 metri nadmorske višine.

Leta 1934 so na tem območju odkrili nahajališče redkih zemeljskih kovin volframa in molibdena. V naslednjih nekaj letih so tam odprli rudnike in predelovalne obrate. Prva proizvodnja je bila opravljena leta 1939, vendar je bilo treba leta 1942 obrat uničiti, saj je nacistična Nemčija napadla Kavkaz. Volfram je bil med drugim nujen za vojaške namene in sovjetsko vodstvo ni želelo, da bi kovina prišla v roke sovražnika.

Takoj po koncu velike domovinske vojne leta 1945 je bila tovarna obnovljena. V njo so prišli delat ljudje iz vse Sovjetske zveze. Naselje rudarjev je hitro raslo in leta 1955 je Tirniauz dobil status mesta. Medtem ko je leta 1939 tam živelo 3 500 ljudi, jih je bilo leta 1959 že skoraj 13 000.

Arhitektura mesta se ne razlikuje od drugih sovjetskih naselij: značilne panelne in opečne standardne zgradbe, pobarvane v zeleno, rožnato in belo barvo. Toda vse izgledajo naravnost fantastično z gorsko pokrajino v ozadju.

Do razpada ZSSR je v mestu živelo več kot 30.000 ljudi, ki so bili večinoma zaposleni v rudarstvu in predelavi volframa in molibdena. Vendar je podjetje zaradi gospodarske krize v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prenehalo dobivati nova naročila in je leta 2001 končalo v stečaju.

Rudniki niso bili ustrezno vzdrževani, objekti so bili zapuščeni, kovinski deli in oprema pa razgrajeni. Tako je od nekdaj uspešnega mesta ostal le še spomin.

Nekdanji rudarji so mesto zapustili in svoja stanovanja prodali za majhno ceno prebivalcem okoliških vasi. Danes tam živi približno 20.000 ljudi. Mnogi odhajajo na delo v turistične gorske vasi.

Mesto pa ima več kot le gospodarske težave. Tirniauz se razprostira ob reki Baksan. Ime te reke se iz kabardinskega jezika prevaja kot "peneča se" ali "poplavljajoča". Nekoliko višje je cesta pogosto ovirana zaradi hudournikov. Tam se pojavljajo skoraj vsako poletje, vendar je bil hudournik leta 2000 še posebej močan. Takrat je umrlo osem ljudi, še 40 pa jih je bilo pogrešanih. Sila toka je povzročila, da so se stavbe sesule, kot da bi bile iz kartona. Več kot 900 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.

"V Tirniauzu sem živel od leta 1987 do 1996, moj dedek je delal v tem rudniku," piše nekdanji prebivalec Aleksander Jakovlev. "Ko smo odšli, so stanovanje zapečatili in zdaj tam živijo tujci, ki imajo svoje domove zasute z blatom. Nisem slabe volje zaradi tega, naj živijo tam. Žal mi je, da so nekoč uspešno mesto spremenili v smetišče in da danes vladata takšna razvalina in revščina."

Sčasoma je mesto propadlo, vendar so se pred nekaj leti odločili, da ga obnovijo.

Leta 2021 se je začela gradnja obnovljenega obrata na nahajališču Tirniauz. Tovarna Elbrusmetal obljublja, da bo odprta leta 2023 in bo polno zmogljivost dosegla do leta 2026. V okviru projekta naj bi bilo ustvarjenih 800 novih delovnih mest. Tirniauz ima največje nahajališče, približno 40% zalog v državi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke