Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Visoka, skalnata obala, ki se strmo spušča v divje ledeno morje, in veter, ki vas spodnese na tla. To je najvzhodnejša kopenska točka Rusije in celotne Evrazije - Dežnjovov rt.
Sam rob celine se nahaja na oddaljenem območju Čukotskega polotoka (ruski Daljni vzhod) na 740 metrov visokem rtu.
Tam stoji svetilnik, postavljen v čast ruskemu kozaku Semjonu Dežnjovu, ki je prvi dosegel to točko. Z morske strani je pritrjena plošča s spominskim napisom in bronastim obeliskom samega Dežnjova.
Sedanji spomenik in svetilnik je bil postavljen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, pred tem pa je bil tam le lesen križ. Lahko se sprehodite okoli obeliska in se spustite do pozabljenega eskimskega naselja Naukan.
Do sredine prejšnjega stoletja je bilo najvzhodnejše naselje v Evraziji, kjer je stalno živelo 400 ljudi. Leta 1958 so Naukan zaradi bližine meje z ZDA preselili, od hiš pa so ostale le kamnite osnove in v zemljo potopljene čeljusti velikanskih kitov, na katerih so nekoč obesili čolni.
Mesto nekdanje inuitske naselbine Naukan, Nacionalni park Beringija na Dežnjovovem rtu
Jurij Smitjuk/TASSNekdanja inuitska naselbina Naukan, ki je do leta 1958 veljala za najvzhodnejšo naselbino Evrazije, se nahaja v Nacionalnem parku Beringija na Dežnjovovem rtu. Vlada Čukotskega avtonomnega okrožja namerava ta kulturni spomenik zveznega pomena vpisati na seznam Unescove svetovne dediščine.
Te dežele veljajo za svetišča; ne le, da je tu prepovedano preklinjati, temveč celo glasno govoriti. Še manj pa, da bi zemljo oskrunili s smetmi.
Ob jasnem vremenu lahko v daljavi vidite Diomedove otoke, med katerimi poteka morska meja med Rusijo in ZDA... in celo obale Aljaske! Od Evrazije do Amerike je prek Beringovega preliva le 86 km. Med Diomedovi otoki pa je le 4.
Kozak Semjon Dežnjov (ok. 1605-1673), popotnik in pomorščak, je eden od legendarnih ruskih pionirjev-raziskovalcev. Rodil se je v vasi v Arhangelski regiji na ruskem severu, služil kot mornar na trgovskih ladjah, nato kot kozak v Sibiriji, konec 30. let 16. stoletja pa se je znašel v Jakutiji, kjer je pobiral davke. To delo je bilo življenjsko nevarno, saj je bilo treba iskati ljudi v brezupni tajgi in tundri, in odkrito povedano, tega davka niso hoteli plačevati vsi.
V več takih pohodih je Dežnjov s skupino kozakov odkril Kolimo, eno glavnih rek Daljnega vzhoda, ker je ustanovil več naselij. Poleti 1648 je njegova ekspedicija zapustila Kolimo in se po morju odpravila naprej proti vzhodu ter dosegla rob celine, ki ga je Dežnjov v svojih zapiskih poimenoval "Veliki kamniti nos".
Pomorščak je zagledal tudi dva otoka, na katerih so živeli avtohtoni prebivalci (danes znana kot Diomedova otoka). Odprava je nato obkrožila ta rt in odplula navzdol po toku ter zgradila naselbino v kraju, kjer je bilo pozneje ustanvleno glavno mesto Čukotke, Anadir. Njihova ladja je doživela nesrečo blizu polotoka Kamčatka, vendar se je ekipa nekaj mesecev pozneje vrnila v Jakutsk. Dežnjov je sicer kasneje še naprej raziskoval ozemlje današnje Čukotke, vendar do rta ni prišel - bilo je preveč nevarno. Umrl je v Moskvi, kamor se je pripeljal iz Jakutska, da bi državi izročil blagajno z davki. Proti koncu svojega življenja je postal jakutski ataman, ki mu je bilo podrejeno celotno mesto.
Leta 1728 je sem prispela ekspedicija Vitusa Beringa, Danca v ruski službi. Anglež James Cook je predlagal, da bi po njem poimenovali preliv, rt pa bi poimenovali Vzhodni.
O dejstvu, da je bila tu prej odprava Semjona Dežnjova, je postalo znano šele sredi 18. stoletja, ko so v naselbini Jakutska našli njegove zapise. Leta 1898 so na predlog Ruskega geografskega društva Vzhodni rt preimenovali v Dežnjovov rt.
Še danes je potovanje na Dežnjovov rt pravo ekstremno potovanje, ki zahteva fizično in moralno pripravo. Na robu celine pihajo zelo močni vetrovi, pred katerimi se lahko skrijete za hribom ali za spomenikom pionirja-raziskovalca.
Vreme se nenehno spreminja: lahko je sončno ali oblačno, deževno ali zasneženo. Na poti je divja narava in praktično ni možnosti, da bi srečali živo dušo.
Kljub temu se sem letno odpravi tudi po nekaj stotin turistov, ki jih spremljajo izkušeni lokalni vodniki. Vsekakor ni priporočljivo, da bi šli sem povsem sami.
Prva možnost je potovanje peš. Najbližje naselje na rtu je vzhodna vas Uelen. Pot je dolga približno 10-15 kilometrov čez tundro. Pogosteje pa ljudje odidejo peš iz vasi Lavrentija, kjer se nahaja letališče. Od tam je do rta približno 100 km. Pohod je cenovno najbolj ugodna možnost, vendar je tudi najzahtevnejša.
Drugi način je morska ekspedicija z ladjo iz vasi Lavrentija, ki je najbolj priljubljena pot. Turisti imajo na voljo nekaj ur plovbe po ledenem Beringovem morju, nato pa lahko prenočijo v šotorih na rtu ali pa se po počitku podajo nazaj po isti poti.
Poleg tega se lahko pristane na Dežnjovovem rtu tudi v okviru križarjenja, čeprav se je treba z ladje odpeljati z motornim čolnom, vendar to ne traja dolgo. Gre za najdražjo možnost, ki pa je v teh razmerah najbolj udobna.
Ob zelo redkih priložnostih je mogoče na rt prileteti s helikopterjem iz vasi Lavrentija. Zaradi močnih stranskih vetrov in skalnatih obal lahko na njem pristanejo le izkušeni piloti in le v zelo lepem vremenu.
Preberite še članek o Uelenu, ki leži na ozki podolgovati sipini (polotoku) v Arktičnem oceanu, le 60 milj stran od Aljaske.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
