Kako preživiš v Rusiji, ko te napade najstrašnejši veter na svetu – južak?

Denis Koževnikov/TASS
»Južak« ni za tiste, ki se ustrašite že primorske burje. Predstavljajte si: Komaj dobro stopite iz hiše, pa vas veter zunaj spodnese na tla, vas potiska po zasneženi ulici, vmes izgubite kapo in torbico. Preostane vam samo še možnost, da se oprimete prvega kandelabra in visite na njem, dokler ste še pri močeh.

Takšne dogodivščine so nekaj povsem običajnega za prebivalce mesteca Pevek v severnem delu Čukotke. Južak je najmočnejši veter na svetu, tukaj vse leto piha s sunki od 60 do 80 metrov na sekundo. Če je poleti samo malce zoprn, ker se s cest dvigujeta prah in pesek, je pozimi ob nizkih temperaturah celo resno nevaren.

Najsevernejši veter

Arktično obalno mesto Pevek, Čukotka, Rusija

Sergej Trunov iz Moskve, ki je delal v Peveku v prevozništvu, se spominja: »Če bi tu bila drevesa, bi poletela v nebo s koreninami vred. Tu sem se prvič znašel februarja 2013. Ko je pristalo letalo, sem videl črne hribe. Ponoči sem slišal, kako so pokala stekla. Stopil sem do okna, a nisem mogel videti ničesar. Samo zavijalo je. Tako sem prvič spoznal južak.«

Domačini pravijo, da če nad hribom več dni mirujejo kopasti oblaki, to napoveduje, da bo kmalu začel pihati južak. Vztrajal bo nekaj dni, potem pa izginil. Sam veter je precej zanimiv: lahko piha na nekaj kilometrih, nato nenadoma izgine, zatem se spet pojavi. »Greš ven na dvorišče in vetra ni. Ko se znajdeš na odprtem, pa te tok vetra preprosto prevzame in prav čutiš, kako pritiska na celo telo,« pripoveduje Sergej.

Pevek je uradno najsevernejše mesto v Rusiji. Tu je podnebje surovo: zima z -40 °C ali še nižjimi temperaturami se vleče od oktobra do maja. Seveda takšen mraz poznajo tudi v drugih severnih predelih po Rusiji, toda nikjer drugje ni takega vetra. Zanj so namreč krive tukajšnje zemljepisne posebnosti. Mesto se nahaja na bregu morja ob vznožju dolgega hriba, ki loči mesto in neskončno tundro. Veter nabira moč v tundri in se nato prebije preko tega hriba. S hriba potem naletava sneg in se zabije s silo navzdol.

Že pri vetru s hitrostjo 20 m/s je odpovedan pouk v šolah, pri 30-35 m/s zaprejo nekatere druge ustanove. Življenje v mestu pa dejansko nikoli ne zamre, mnogi ne glede na vse še naprej hodijo v službo in se srečujejo s prijatelji.

Nimaš kam pobegniti

Najnevarnejši so nenadni sunki, ki se lahko pojavljajo v trajanju od 5 do 15 minut. Tako nič hudega sluteč stopite iz stanovanja, se zunaj razgledate naokoli in zdi se vam, da je vse mirno. Kakor pridete do prvega vogala, prileti sunek. Težko ostanete na nogah. Včasih je mogoče videti ljudi, ki hodijo po vseh štirih ali tesno ob zgradbah. Včasih si ljudje pri vhodu nastavijo smučarske maske, da se zaščitijo pred peskom in gramozom, ki ga dviga veter.

»Pri takih sunkih je najpomembnejše, da imate poleg sebe nekaj, česar se lahko oprimete, saj vas lahko drugače kar odnese po cesti, vi pa ste nemočni. Zgodilo se je že, da so se ljudje držali za kandelaber in so imeli noge v zraku, da so spominjali na plapolajočo zastavo,« pripoveduje Jevgenija, ki je prišla v Pevek iz Vladivostoka skupaj z možem zaradi službe.

Južak lahko dvigne v zrak še marsikaj več kot samo človeka. »Enkrat sem videl, kako je veter prevrnil terenca UAZ. Drugič smo videli skozi okno, kako se je po ulici premikal težak pomorski zabojnik. Mogoče je bil prazen, toda v vsakem primeru to ni bilo kar tako,« se spominja Sergej.

Na začetku šolskega leta otrokom v šoli razložijo, kako se soočati s posebnosti življenja v tem severnjaškem kraju. »Tudi doma si govorimo, kaj se lahko zgodi, pa saj vsi sami vidimo, kaj se dogaja zunaj,« reče dekle.

»Najhuje je, ko se znajdeš v tundri v takšnem vetru. V nekaj minutah je cesta povsem zasuta, ti pa ostaneš ena na ena s to stihijo. V tundri se ne moreš po ničemer orientirati, povsod naokrog je sama belina. Takrat je potrebno ostati na mestu, seveda, če si v prevoznem sredstvu in imaš gorivo. Drugače te čaka gotova smrt,« razmišlja Jevgenija.

Sergej se spominja, kako ga je enkrat ujela vremenska stihija sredi tundre, ko je bil izven mesta. V snežni nevihti ni videl več ceste. »Grozno je bilo biti takrat v avtu. Veter je tako stiskal stekla, da se je zdelo, kot da bodo vsak čas počila.«

Mesto kamilic in romantikov

V sovjetskih časih je v tem mestu živelo več kot 12 tisoč ljudi. Tu so bila največja nahajališča zlata, živega srebra, premoga in urana. Ko je v 90-ih nastopila kriza, se je začelo prazniti in danes tam živi samo še okoli 4 tisoč najvztrajnejših prebivalcev. Vendar prebivalstvo sedaj več ne upada.

»Mnogi, ki so se tu rodili, imajo Pevek za svoj ljubi rodni kraj in nočejo iti globlje v jedro države. V podjetjih za pridobivanje zlata v glavnem delajo udarniški delavci, v mestu pa so ostali domoljubi in avanturisti. Plače so slabše kot nekoč. Nas pa vsaj ni strah za otroke: vsi so na očeh, vsi se poznajo med seboj,« še pravi Jevgenija.

Domačini pravijo, da je Pevek mesto kamilic in romantikov. Poleti se razcveti na milijone belo-rumenih cvetov, kot jih ne vidite nikjer drugje. Podobno kot v drugih mestih skrajnega severa so tudi tukaj problemi s prometnimi povezavami s preostankom države. Sem hrana prihaja zelo dolgo, počasen je internet. Po drugi strani so tu čudoviti hribi in zelo izrazit severni sij, ki ga ne bi zamenjali za nič drugega.

Preberite še: So Rusi res imuni na ekstremno nizke temperature?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke