Gamsutl, starodavna vas duhov v gorah Dagestana (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Gamsutl ima skrivnostno aureolo. Imenovali so ga "dagestanski Machu Picchu" in "mrtvo mesto", visokogorski zapor in kraj, ki ga je iztrebila kolera. V svoji večstoletni zgodovini se je avarska vas obogatila z legendami, tako resničnimi kot fantastičnimi. In tako kot številni najlepši kraji Severnega Kavkaza je tudi ta zelo oddaljena od civilizacije.

Vendar pa so že od samega začetka načrtovali takšno gradnjo. Tisti, ki so jo ustanovili, so dobro vedeli, kaj počnejo: vasica leži v Gunibskem okrožju v Dagestanu, na samem grebenu gore Gamsutlmeer na nadmorski višini 1418 metrov, in je dostopna le po eni ozki poti. Zaradi tega je bilo gorsko vasico lahko braniti in v njeni večstoletni zgodovini je ni nikoli osvojila nobena vojska.

Čas nastanka vasi ni natančno znan. Po eni od različic naj bi jo ustanovili avarski kani (Avari so eno od avtohtonih ljudstev severnega Kavkaza in najštevilčnejše ljudstvo sodobnega Dagestana). Kan, ustanovitelj Gamsutla, je z družino živel na vrhu gore, njegova vojska pa je bila na pobočjih. V avarskem jeziku se Gamsutl prevaja kot "ob vznožju kanove trdnjave". Po drugi različici naj bi bil aul (ime za številna kavkaška naselja, op. ur.) nekaj podobnega kot zapor za krivce. "Toda o Gamsutlu ni niti ene ohranjene znanstvene monografije," pravi Zaur Coholov, organizator prvih izletov v zapuščeni aul.

Domačini so verjeli, da je vas stara vsaj 1 600 let. Znanstveniki so našli še poznejše dokaze o ustanovitvi: v bližini vasi so odkrili nagrobnik z napisom v starodavnem iranskem jeziku, starim približno 2000 let. Možno je, da so vas naseljevala tudi druga ljudstva, o čemer pričajo nekateri napisi na stenah hiš v iranščini.

Od daleč so ruševine vasi podobne lastovičjim gnezdom. Hiše so delno vklesane v skalo. In če zaradi neravnega površja ni bilo mogoče zgraditi hiše, so skalo zdrobili in jo uporabili kot gradbeni material. Strehe hiš so bile pokrite s tramovi, na vrh pa so nasuli zemljo in slamo. Ob nalivih se je strešna plast odplavila, zato je bilo treba streho redno popravljati.

"Po deževju Bog ne daj, da se dotikate hiš. Lahko se zruši celoten zid," pravi Zaur. Zidovi hiš so zlepljeni z glino, zaradi česar se zlahka zrušijo. Na prvi pogled se zdi, da so hiše v Gamsutlu stare več tisoč let. Vendar temu ni tako. Večina ohranjenih stavb je iz začetka 19. stoletja.

Še pred nekaj desetletji so v Gamsutlu živeli ljudje. Vas je imela svojo šolo, vrtec, trgovino, bolnišnico in porodnišnico. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so njeni prebivalci, zlasti mladi, začeli aktivno zapuščati Gamsutl zaradi iskanja dela v glavnem mestu Dagestana (Mahačkala je oddaljena tri ure vožnje) in ker je bila vas težko dostopna.

"V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile reke na tem območju polne vode. V mojem otroštvu smo lahko reko v Čohu prečkali le na konjih, zdaj pa jo lahko vsak otrok prebrodi. Nekega dne je most čez reko odneslo. Prebivalci Gamsutla so bili dva meseca odrezani od sveta. Ta okoliščina je mnoge prisilila, da so se preselili in zapustili svoje domove," pravi Zaur in dodaja, da je mnoge v vasi pokorila tudi epidemija kolere.

Nekaj starejših prebivalcev je preživelo svoja leta. Leta 2002 je tukaj živelo 17 ljudi. Leta 2010 jih je bilo že 10. Eden od njih je bil domačin Abdulžalil Abdulžalilov. Enkrat na mesec se je spustil v dolino po hrano, po pokojnino, po novice in v knjižnico. V Gamsutlu je gojil čebele, v prostem času pa je pisal o religiji in se srečeval s turisti. Pravijo, da se je imel za "župana Gamsutla".

Kmalu sta v vasi ostala samo on in starka, nista govorila drug z drugim. Naj se sliši še tako ironično, sredi množice praznih stavb je predmet njunih sporov in vzrok za prepir bila ravno zemlja. Ko je starka umrla, je Abdulžalil ostal edini prebivalec Gamsutla. Leta 2015 se je tudi on poslovil. Vas je bila dokončno zapuščena.

V zadnjih desetletjih je bila ta gorska "vas duhov" ena glavnih znamenitosti Dagestana. Zapuščena estetika privlači mnoge, še bolj fascinantno pa je videti obdana s pečinami in gorami.

"Zgodilo se je, da sem v to starodavni aul prišel sam. Prispel sem in zastal. Čas se je tam ustavil. Nič več na svetu ni obstajalo. Samo tišina, prazni zidovi in mrtva okna. ... Kraj ni srhljiv, je pa zelo poseben," se spominja Aleksander Popov, ki je v Gamsutl potoval že večkrat.

Domačini na Gamsutlu skušajo vas izkoristiti za zaslužek in ponujajo vožnje, jahanje ter vodene izlete na goro. Zaradi tega je na tem območju čez dan lahko precejšnja gneča. Zato je glavni nasvet tistih, ki so bili tam, da v vas pridete čim prej, ob zori. Tako se lahko, kot je to počel Abdulžalil Abdulžalilov, sami sprehodite po starih ulicah in prisluhnete oglušujoči tišini.