Poletje v severni Sibiriji je kratko, traja le nekaj tednov, vendar je zelo vroče. Najbrž smo ujeli najbolj vroče dneve, ko je bilo v Norilsku cel teden okoli 30 stopinj Celzija (in to 300 kilometrov severno od severnega tečajnika!). Še toliko bolj presenetljivo je bilo opazovati ostro nasprotje med vremenom in arktično naravo.
Središče Norilska je tako živahno kot Nevski prospekt v Sankt Peterburgu. Na glavnem trgu termometer kaže +29°C. Ne morete si kaj, da se ne bi vprašali, ali smo v enem najhladnejših mest na svetu, kjer je povprečna letna temperatura -10°C. Pojavi se veliko dvomov.
Toda prebivalci Norilska potrjujejo, da se takšni vroči dnevi zgodijo približno teden ali dva na leto, običajno pa je poletje hladno in deževno. Domačinom seveda ni dolgčas. V mestu so muzeji, gledališča in številne razstave. In v času vročine, če jim le uspe, se veliko ljudi odpravi v naravo. Mi smo se jim z veseljem pridružili.
V dolini reke Jergalah smo obiskali poletni turistični festival, ki ga je organizirala mestna uprava. Vikend šotorjenja - kaj je lahko lepšega! Pot je trajala približno eno uro s avtobusom tovornjakom po serpentinah - navaden namreč ne bi zmogel te poti. Med potovanjem nismo mogli nehati se čuditi.
Pot je potekala skozi industrijsko območje. Mestne pokrajine so zamenjale tovarniške pokrajine, tovarniške pokrajine pa gorske pokrajine. In potem se je pokazala dolina sibirske reke Jergalah. Njene hribovite bregove je prekrivala živo zelena trava, med katero so bile precej velike površine lanskega (ali celo predlanskega) snega.
Sneg je bil pravi in bilo ga je veliko. Nekdo je eksperimentiral s spektakularnimi fotografijami, ki jih je krasilo snežno ozadje, spet drugi je delal snežne kepe. Toda našo pozornost so pritegnili turisti, ki so za ta sneg takoj našli praktično uporabo. Vzeli so majhno lopato, izkopali pol vedra in si naredili taborniški hladilnik. Takoj je bilo jasno, da gre za ljudi z izkušnjami.
Čez nekaj dni smo se znašli v dolini druge reke, Haerlah, in nato na reki Ajakli. Do tja smo z avtobusi tovornjaki potrebovali nekaj ur, saj smo prečkali manjše reke. In led, ki smo ga tam videli, je bil veliko bolj osupljiv.
Nekateri "ledeniki" so bili višji od človeka! Obenem pa so okoli ledu in snega v bujnih barvah cvetele redke (skoraj v izumrtju) rože pogačice, sibirske vrtnice.
Pogačice
Pavel KuzmičovČeprav je sam Norilsk industrijsko mesto, se nahaja v bližini nekaterih najlepših divjih krajev na našem planetu, planote Putorana in polotoka Tajmir.
Za mestom se najprej začne gozdna tundra, kmalu pa arktična tundra z gorami s položnimi vrhovi, turkiznimi rekami in mogočnimi slapovi. Pozimi reke, jezera in slapovi seveda popolnoma zamrznejo.
Konec junija in v začetku julija na polarnem območju precej hitro nastopi poletje. V nekaj dneh se hladna tundra začne prekrivati z živimi in izstopajočimi cvetovi.
Za to življenje imajo le nekaj tednov, časa za mencanje ni.
Po gorskih soteskah se začne stekati voda. Tukaj slapovi tvorijo celotne kaskade, visoke več sto metrov. Množice dopustnikov hitijo k jezerom in rekam: morate imeti čas za ribolov, vožnjo s kanuji in družinski piknik. Toda v teh rekah praktično ni kopalcev: led na dnu se nima časa stopiti, voda pa ogreti. Na bregovih rek in včasih tudi na samih rekah so večni veliki ledi. Sončni žarki ne morejo doseči teh skritih krajev.
V Norilsku, tako kot v drugih mestih na severu Rusije, poletni sneg ni le lanski, ampak tudi svež. Tukaj lahko sneg zapade celo julija ali junija. Vendar se praviloma takoj stopi. Septembra pa že pade za stalno in leži, dokler lahko.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
