Dudinka: Kako je majhno mesto postalo "cesta življenja" na Arktiki

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Pristanišče Dudinka je edinstveno. Je najsevernejše mednarodno morsko pristanišče v ruski državi. Je morsko in rečno pristanišče, sprejema in pošilja tovor po reki Jenisej (prek Igarke in Krasnojarska) kot tudi po severni morski poti (ima povezave z Murmanskom, Arhangelskom prek Karskega morja in naprej proti vzhodu do Azije).

Delovanje pristanišča v Dudinki je omogočilo nastanek severnega industrijskega središča, kot je Norilsk. Da bi sredi gozdne tundre zraslo veliko industrijsko mesto, so bili potrebni gradbeni materiali, gorivo in surovine. Vse to se je dobavljalo prek pristanišča v Dudinki, ki je bila takrat majhno naselje ob reki Jenisej.

Pristanišče so leta 1935 začeli graditi zaporniki iz Norillaga, v petdesetih letih, ko so delovno taborišče že zaprli, pa so v ta kraj, kot tudi v Norilsk, začeli prihajati mladi strokovnjaki iz vse države. Zdaj v Dudinki živi 20 tisoč ljudi, delo vsakega desetega pa je povezano s pristaniščem. Uspelo nam je obiskati ta zanimiv kraj.

Kako deluje pristanišče Dudinka

Sezona plovbe po reki Jenisej je zelo kratka, praktično od sredine junija do začetka oktobra. V tem času pristanišče poleg morskih plovil sprejema tudi rečna plovila iz Krasnojarska (ki je po vodi oddaljen približno 2 000 km), ki v Dudinko in Norilsk pripeljejo svežo hrano in najnujnejše izdelke. Takoj po začetku plovbe se na ulicah takoj pojavijo stojnice s sadjem in zelenjavo, cene živil v trgovinah pa se opazno znižajo. Po Jeniseju priplujejo v Dudinko tudi potniške ladje in velike križarke.

Ko Jenisej prekrije led, Dudinka sprejema in pošilja le ladje za plovbo po ledu, ki plujejo po severni morski poti. Izvažajo izdelke kombinata ter v obrate pripeljejo gorivo in surovine, potrebne za delo.

Pristanišče deluje vsak dan, razen nekaj tednov na leto. To je namreč edino pristanišče na svetu, ki ga poplavi visoka voda. Konec maja se na Jeniseju začne taljenje ledu. Videti je impresivno: ogromni bloki ledu, ki brzijo po vodi. Ljudje prihajajo z vsega območja, da bi si ogledali ta dogodek!

Vendar pristaniški delavci nimajo časa za občudovanje. Pristanišče med poplavami preneha sprejemati in pošiljati tovor, delavci pa žerjave prepeljejo na posebna parkirišča, kjer počakajo, da mine visoka voda.

Zakaj je zima za pristanišče boljša kot poletje

V sezoni plovbe v Dudinko pripluje več kot 50 ladij. Tisti dan, ko smo ga obiskali, je na raztovarjanje čakalo 11 ladij, kar pomeni 1-2 dni dela, kot so nam pojasnili.

Uspelo se nam je celo vkrcati na kontejnersko ladjo Norilski Nikelj - Nornickel (sedmi razred ledolomilcev) in se pogovoriti z njenim kapitanom.

"Naše plovilo se ne boji ledu, visokega do dveh metrov. Vendar ne vozimo v ravni črti, temveč iščemo razpoke, skozi katere je lažje priti," nam je povedal kapitan Andrej Šlapak. "Gre za to, da je na reki Jenisej pozimi tj. večletni led, ki se lahko tudi premika."

Da bi skrajšali čas in stroške prevoza, občasno pokličejo ledolomilca na jedrski pogon. Ta naredi "kanale skozi večletni led", skozi katere ladja odpluje na morje. Seveda se ob sneženju zamašijo, zato mornarji raje delajo v mrzlem in nesnežnem vremenu. "Z izhodom v plavajoči led nadaljujemo potovanje sami," pravi kapitan.

Andrej je povedal, da so v severnih morjih pogosto nevihte, še posebej nevarno je vreme v drugi polovici septembra, ko se nevihtam pridruži poledica. "Takrat resnično čakamo na led, saj nas v ledu ne ziblje," je dejal.

Ladja Norilski Nikelj najpogosteje pluje v Murmansk in Arhangelsk, obstajajo pa tudi potovanja na Kitajsko, saj je severna morska pot najkrajša pot iz Evrope v Azijo. "Izkazalo se je, da lahko poleti od tu do Kitajske pridete v samo dveh tednih," pravi kapitan. Jasno je, da se bo v času zaledenitve časovni okvir podaljšal.

Posadka v povprečju na morju preživi pet dni in dela v dvomesečnih izmenah, pri čemer se izmenjuje z drugimi člani posadke.

V notranjosti se je plovilo izkazalo za precej prostorno, sodobno in po svoje celo udobno. Na voljo je soba za prosti čas s kavčem, televizorjem in pingpongom, majhna telovadnica in savna. Najbolj pa nas je navdušilo obilje cvetlic v lončkih, ki so jih vzgojili mornarji. Kapitan je povedal, da veliko ljudi na ladji rado goji rože, on pa jih poskuša pravočasno zalivati.

Prestolnica Tajmira

Za razliko od Norilska je Dudinka staro naselje. Leta 1667 ga je kot kraj za prezimovanje ustanovil Ivan Sorokin, strelec (tj. vojak) iz trgovskega mesta Mangazeje, ko se je z manjšo skupino odpravil pobirat davek (jasak).

Danes je Dudinka upravno središče Tajmirsko Dolgano-Neneškega okrožja Krasnojarskega okraja. Okrožje je ogromno, njegova površina presega vse evropske države, vendar na polotoku Tajmir živi le 30 tisoč ljudi, od tega dve tretjini v Dudinki (Norilsk velja za ločeno okrožje). Druga naselja so Hatanga, Dikson in Karaul, ki se nahajajo na stotine kilometrov narazen.

Če se znajdete v Dudinki, ne boste doživeli provincialno mestece, temveč resnično prestolnico, saj je tukaj na voljo marsikaj. Trgovine, kino, dostavne točke in celo ledena dvorana, edina na svetu nad severnim tečajnikom. Mesto gosti mednarodna tekmovanja v kerlingu.

V Dudinki kljub bogati zgodovini ni ohranjenih starih stavb. Večina stanovanjskih sosesk so sovjetski "panelni bloki" na kolih, vkopani v permafrost. Da bi razveselili ljudi med dolgo zimo, so stavbe pobarvane s živimi barvami. Ob lepem vremenu se domačini zadržujejo tudi na Trgu letalcev, kjer je na ogled letalo An-24, ki je pred 20 leti prevažalo ljudi v Krasnojarsk, Hatango in Dikson.

Poleg Rusov, ki predstavljajo več kot polovico prebivalcev Tajmirja, so tu še predstavniki petih severnih narodov: Dolganov, Nencev, Nganasanov, Evenkov in Encev. Dudinka izdaja tednik Tajmir, ki poleg novic v ruščini objavlja tudi novice v teh severnih jezikih.

V mestu je tudi muzej lokalne zgodovine in etnografije, ki je eden največjih in najzanimivejših na Arktiki. V njem se nahaja 90.000 različnih eksponatov.

Na ogled so gospodinjski predmeti, ki so prednikom sodobnih prebivalcev Tajmirja pomagali preživeti v tej surovi regiji, pa tudi šamanske obredne tamburice in maske.

Eno od nadstropij je posvečeno sovjetski zgodovini Tajmirja in polarnim znanstvenikom. Tukaj si lahko ogledate tudi mamuta Ženjo, ki je star približno 45 tisoč let! Znanstveniki so na njem našli sledove orodja, ki so ga izdelale človeške roke. To pomeni, da so ljudje na Arktiki živeli veliko prej, kot si morda predstavljamo.

Od Dudinke do Norilska je 90 kilometrov skozi gozdno tundro, močvirja in permafrost. Nobeno od mest ni povezano po kopnem z drugimi regijami Rusije. Vendar ju povezuje železnica, ena najsevernejših na svetu. Zgrajena je bila leta 1937 in do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja so po njej vozili najbolj običajni primestni električni vlaki. Danes se uporablja le za dostavo tovora. O njej bomo govorili v naslednjem prispevku.