Panoramski pogled na Vologodski Kremelj
Getty ImagesSam pojem Ruski sever se je pojavil konec 19. stoletja v zapisih guvernerja Arhangelska, ki je tako poimenoval skupno kulturo ljudi na severozahodu Rusije. Večinoma so bili ustvarjalci te civilizacije potomci pomorskih ribičev, ki so v teh surovih krajih živeli pred več stoletji.
Prebivalci Ruskega severa ohranjajo svoje tradicije, imajo podoben jezik, podobno kuhinjo in edinstvene obrti.
Ozemlje Ruskega severa je konvencionalno omejeno z obalami Barentsovega in Belega morja ter bregovi severnih rek Dvina, Onega, Šeksna in Pečora. Na sodobnem zemljevidu so to celotna Vologodska regija, skoraj celotna Arhangelska regija, Murmanska regija, Karelija, Komi in Neneško avtonomno okrožje (v Ruskem imperiju so bila ta območja del Arhangelske gubernije) in deloma Kirovska regija. Nekateri raziskovalci vključujejo tudi del Permskega okraja.
Predstavljamo glavna mesta, ki so ohranila vzdušje Ruskega severa.
Potovanje po Ruskem severu se začne v Vologdi - njegovi duši in neuradni "prestolnici". Mesto je bilo prvič omenjeno leta 1147, prav tako kot Moskva. V preteklosti je imela Vologda pomemben prometni pomen v trgovini z Anglijo.
Mesto je znano po Kremlju iz belega kamna iz 16. stoletja, lesenih hišah z izrezljanimi okenskimi okvirji, ikonopisju in seveda čipkarstvu. V Vologdi je celo spomenik črki "o" s "čipko" iz kovine. Ali veste, zakaj prav "o"? Zato, ker je za severno narečje značilno "okanje".
Suhonsko nabrežje s katedralnim dvorcem v Velikem Ustjugu, pogled iz vasi Dimkovo
Getty ImagesV Vologdski regiji je veliko število starodavnih mest in vasi, od katerih je vsako vredno obiska. Med njimi izstopa Veliki Ustjug, enako star kot Vologda, katerega sejmi so v času Ivana Groznega konkurirali Moskvi. Vse to zaradi ugodne lege: tukaj se združita dve reki, Suhona in Jug ("Ust-Jug" dobesedno pomeni "ustje reke Jug"), po katerih je mogoče hitro prispeti do severne reke Dvine in naprej do Belega morja.
Veliki Ustjug je slovel tudi po svojih obrtnikih: tukaj se je rodil "mraz na jekleni pločevini" (tradicionalno obdelovanje pločevine z vzorci, op. ur.), šemogodsko rezbarjenje brezovega lubja, severni črnenje srebra in številne druge obrti, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje.
Danes pa je Veliki Ustjug tudi eden najbolj priljubljenih krajev v Rusiji za zimski turizem, saj je tu uradna rezidenca dedka Mraza.
Pogled na reko Severno Dvino, Mihajlo-Arhangelsko katedralo in morsko-rečno pristanišče.
Sergej Jakovlev/TASSArhangelsk je bil rusko trgovsko in kulturno "okno v Evropo" pred nastankom Sankt Peterburga. Skozi pristanišče tega mesta so šli glavni tovori z Zahoda v Sibirijo in osrednjo Rusijo ter obratno. Uradni datum ustanovitve Arhangelska je leto 1584, čeprav so bile tukaj naselbine že prej, predvsem pomorske, in zaradi tega mesto velja za glavno mesto Pomorja.
Na osrednjih ulicah so se ohranile stare lesene trgovske hiše. Danes so v njih večinoma muzeji in trgovine s spominki. Tu so tudi trendovske restavracije, v katerih pripravljajo tradicionalne pomorske jedi v sodobni interpretaciji.
Člani Državnega akademskega Severnega ruskega ljudskega zbora med fotografiranjem na območju muzeja lesene arhitekture Malije Koreli.
Vladimir Trefilov/SputnikNajbolj priljubljen kraj za domačine je nabrežje reke Dvine, kjer se je začela zgodovina mesta.
V muzeju "Malije Koreli", ki se nahaja nekaj kilometrov od Arhangelska, si lahko ogledate lesene hiše Pomorov in velikanske mline, ki merijo v višino kot nekaj odraslih ljudi.
Kargopolj. Cerkev Marijinega oznanjenja in Nikolska cerkev.
Vladimir Smirnov/TASSTo majhno provincialno mesto na jugu Arhangelske regije je bilo naseljeno že v 12. stoletju. Nahaja se na bregu ene od glavnih severnih rek Onege, ki vodi neposredno v Belo morje. Kargopolj ne slovi le po svojih lesenih hišah, temveč tudi po poslikanih glinenih igračah. Iz lokalne rdeče gline mojstri izdelujejo posodo ter figure ljudi in živali z nenavadnimi vzorci.
Kandalakša
Getty ImagesKandalakša je eno najstarejših pomorskih naselij ob Belem morju, ustanovljeno leta 1526, in eno največjih mest v Rusiji nad severnim tečajnikom (67°09′). Danes je industrijsko mesto s topilnico aluminija, žago in morskim pristaniščem. V središču Kandalakše so sovjetske in sodobne stavbe, vendar se je vredno sprehoditi ob obali Belega morja in si ogledati pravo Pomorje. Od jeseni do pomladi lahko v Kandalakši opazujete severni sij.
V okolici so tudi starodavni kamniti labirinti, katerih namen še vedno ostaja skrivnost.
Totma, ki je bila ustanovljena leta 1137, je po sodobnih merilih precej odročno mesto. Pot do Vologde traja celih 4 ure! In predstavljajte si, da si tu lahko ogledate ogromne cerkve v slogu "totemskega baroka", okrašene s kamnitimi čipkami.
Totma je rojstni kraj trgovca Ivana Kuskova, ki je leta 1808 odpotoval do ameriške obale in ustanovil Fort Ross v Kaliforniji. Zato v mestu obstaja tradicija: poleti tukaj praznujejo dan Ruske Amerike.
Danes je sol za nas najbolj dostopen izdelek. Še pred nekaj stoletji pa je bila sol cenjena za zlato, in ne le kot začimba, temveč tudi kot naravni konzervans. Eno takih središč pridobivanja soli je bilo mesto Solvičegodsk v Arhangelski regiji. Nahajalo se je na ugodnem mestu, na poti iz Velikega Ustjuga v Arhangelsk, in je hitro postalo uspešno.
Poleg soli je bilo mesto tudi umetniško središče - slovelo je po ikonopisju in "finifitju" (tradicionalni obrti okraševanja z emajlom, op.ur.).
Belozjorsk je eno najstarejših mest naše države, ki je znano že od sredine 9. stoletja. Nahaja se na obali Belega jezera, v času stare Rusije pa je skozi te kraje potekala trgovska pot "od Varjagov do Grkov", se pravi vse do Bizanca. Arheologi menijo, da se je Belozjorsk prvotno nahajal 17 km zahodneje, ob izviru reke Šekšne (to območje je bilo poplavljeno med gradnjo umetnega jezera v vasi Krohino). Kljub temu je mesto na sedanji lokaciji obstajalo vsaj od 14. stoletja, tukaj pa so se ohranile starodavne cerkve in severne lesene hiše.
Približno 40 km od Belozjorska je še eno staro severno mesto, Kirillov, znano po Kirillo-Belozjorskem samostanu.
Mesto Kem, eno glavnih središč pomorske kulture v Kareliji, je bilo ustanovljeno sredi 15. stoletja. Samo mesto je majhno in si ga lahko ogledate v nekaj urah. Na sami postaji se vam bo mesto morda zazdelo sivo in žalostno, bolj tranzitno kot pa vredno zgodovinskega spomina.
Glavna lepota je na obrobju. To je eden redkih krajev, kjer lahko vstopite v delujočo leseno katedralo iz leta 1710 in si ogledate predrevolucionarne lesene hiše, obdane s surovo karelsko naravo.
Kem je tako kot v prejšnjih stoletjih še vedno postajališče na poti do Soloveckih otokov in majhnih pomorskih vasi ob Belem morju (tukaj si lahko preberete o eni od njih, kjer se ljudje še vedno ukvarjajo s tradicionalnim ribolovom).
V Leningrajski regiji, kjer so večinoma mesta z "evropsko" arhitekturo (Sankt Peterburg, Gačina, Viborg), obstaja tudi majhen košček pravega Ruskega severa. Tihvin je bil ustanovljen leta 1383 na križišču vodnih trgovskih poti od Volge do Baltskega morja. Še danes skozi mesto pelje železnica do Arhangelska in Vologde.
Glavna znamenitost mesta je samostan Marijinega vnebovzetja iz leta 1560, v katerem hranijo čudežno ikono Tihvinske Matere Božje.
Do 16. stoletja je imel Veliki Novgorod v lasti obsežna ozemlja do Belega morja in je tekmoval z Moskvo. Prvi prebivalci Ruskega severa so bili Novgorodčani. Čeprav sam Veliki Novgorod danes ne spada med dežele Ruskega severa (zaradi prisotnosti poznejših kulturnih značilnosti), lahko v tem starem mestu (ki je znano že od 10. stoletja) vidite spomenike monumentalne arhitekture severnih dežel. Ti so zbrani v muzeju v nekdanji vasi Vitoslavlici. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
