Sojenje Pugačovu, Vasilij Perov, 1878. Državni zgodovinski muzej v Moskvi.
Global Look PressUpor se je začel septembra leta 1773 in se je iz centralne Rusije hitro razširil v Sibirijo. Po zapisih je v uporu proti oblasti sodelovalo preko milijon ljudi. Ta vstaja je združila Baškirje, Tatare in predstavnike drugih narodov. Nasprotovali so spremembam v tradicionalnem načinu življenja svojih skupnosti. Rusija tako velikih nemirov ni doživela vse do revolucije v začetku 20. stoletja, ki je izzvala padec imperija.
Uporniki so uspeli oblikovati dobro organizirano vojsko, ki je štela 100.000 vojakov, zato je njen kozaški voditelj Jemeljan Pugačov začel razmišljati o pohodu nad Moskvo.
Katarina II. je bila primorana čim hitreje končati vojno s Turčijo, da je lahko svoje najboljše čete preusmerila nad upornike. Pesnik Aleksander Puškin je tej vstaji celo posvetil dve svoji deli.
Človek, ki je uspel pretresti same temelje močnega imperija, je bil kozak iz Donske regije. Pugačov je sprva vstopil v vojsko, nato pa dezertiral. Oblasti so ga nekajkrat ujele, vendar je vsakič uspel pobegniti. Septembra 1773 je sprožil akcijo, ki je v začetku bila le majhen, lokalni upor uralskih kozakov.
Vstaja Pugačova v Sibiriji. Nikolaj Karamzin.
V tem času so kozaki uživali poseben status v Rusiji zaradi svojih vojaških obveznosti, saj so bili spretni in neustrašni vojaki. Vendar je centralna oblast ukinila posamezne njihove privilegije, zato so se uprli pod vodstvom Jemeljana Pugačova (ta se je razglasil za carja Pjotra III., ki je bil 10 let prej ubit), osebo, ki je združila vse nezadovoljne kozake.
Upor je trajal več kot eno leto in postajal vedno bolj intenziven, ker so oblasti podcenjevale moč upornikov. Na koncu je morala carska oblast zbrati ogromna sredstva za zadušitev tega gibanja, vendar se je ta še naprej širil.
Vojska Pugačova je sicer izgubila nekaj pomembnih bitk proti četam Katarine II., vendar so se ljudje pridruževali kozaškim četam. Večino vojakov so sestavljali kmetje.
V 18. stoletju se je položaj kmetov poslabšal, saj je tlačanstvo postalo nevzdržno. Zgodovinar carske Rusije Vasilij Semevski je trdil, da so kmetje s pomočjo gibanja Pugačova razjasnili svoje želje in dojeli, da tudi sami želijo osebno svobodo in zemljo.
Njihove težnje so se spremenile v manifest, ki ga je Pugačov izdal julija leta 1774. Pod imenom carja Pjotra III. je kmetom podaril svobodo in pravico, da si prilastijo zemljo, ki jo obdelujejo. Prav tako jih je osvobodil davkov in drugih dajatev. Manifest Pugačova je kmetom dal enak status, kot so ga imeli kozaki.
To je bil le prvi del dokumenta. Druga polovica je pozivala pristaše Pugačova, da "lovijo, ubijajo in obešajo vse plemiče, ki se jim zoperstavijo" in ljudje so se na ta poziv odzvali. V eni od uporniških regij je bilo ubitih 348 od skupno 1425 plemičev. Uporniki so s svojimi žrtvami surovo obračunavali.
Pugačov je pripeljan v Moskvo v leseni kletki. Gravura neznanega umetnika.
Mary Evans/Global Look PressTudi čete redne vojske so bile surove. Pri dušenju vstaje so ubili na tisoče ljudi. Mnogim so na čelo vtisnili žig "lopov" preden so jih poslali v suženjstvo v Sibiriji.
Pugačov in njegovi privrženci so bili premagani avgusta leta 1774, vendar mu je ponovno uspelo pobegniti. Kmalu zatem so ga pripeljali v Moskvo v majhni leseni kletki. Za njegov prevoz je bil odgovoren znani vojskovodja Aleksander Suvorov. V Moskvi so Pugačovu odsekali glavo.
Oblasti so poskušale izbrisati njegovo ime iz zgodovine. Sežgali so njegovo hišo, njegovo vas pa preimenovali. Celo reko, kjer se je začel upor, so preimenovali iz Jaik v Ural. Po drugi strani pa je Pugačov utrl pot ukinitvi tlačanstva, kar je na koncu uresničil car Aleksander II. leta 1861, skoraj 100 let kasneje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.