S tem novim zagonom so Otomani poteptali rusko-turški mirovni sporazum iz leta 1798 in 1805, 28.12.1806 pa Rusiji napovedali vojno. V naslednjih nekaj letih je na ozemlju današnje Romunije in Bolgarije prišlo do močnih spopadov med otomanskimi (turškimi) silami, ki so bile nameščene na Balkanu in rusko Donavsko vojsko, ki je priskočila na pomoč svojim pravoslavnim zaveznikom, da jih obrani pred turškimi zavojevalci. Veliko vlogo v tej vojni so imeli tudi Srbi, ki so izkoristili priložnost in na čelu s Đorđem Petrovićem, znanim tudi kot Karađorđe, začeli upor proti otomanski nadvladi in uspeli osvoboditi velik del osrednje Srbije. Mobilizacija glavnine otomanskih balkanskih sil za zlom upora v Srbiji je odprla prostor za globlji prodor ruske vojske na Balkan.
Po turškem porazu pri kraju Ruse (v današnji Bolgariji, op. prev.) julija 1811, je general Kutuzov prečkal delto reke Donave in se s svojo vojsko okoli 15.000 mož utaboril pri Žuržu. Veliki otomanski vezir Ahmed-paša je s svojo vojsko ostal pri Ruseju, kjer je pripravljal svoje enote in pokopal preko 5.000 turških vojakov, ki so ostali na bojišču krvave julijske bitke. Umik vojske Kutuzova nazaj na levi breg Donave je dajal vtis, da ima ruska vojska velike težave z dezerterstvom in moralo. Ahmed-paša je tako hitro zbral svojo vojsko in z okrepitvami krenil nad Kutuzova. Skupno število mož turške vojske je bilo okoli 60.000.
Ahmed-paša nasedel zvijači Kutuzova
V noči 9. septembra 1811 je Ahmed-paša z glavnino svojih sil začel prečkati Donavo pri rečnem otoku Gola. V prvem valu je bila skupina okoli 6.000 janičarjev, ki so se s čolni in manjšimi ladjami pripeljali na levi breg reke. Del turške vojske (približno 800 vojakov) je imel nalogo, da organizira lažno ofenzivo na ruske položaje. Cilj tega je bil razvleči rusko obrambno linijo na levem bregu Donave in tak omogočiti glavnini turške vojske, da lažje prečka reko. Ta poteza se je na začetku kazala kot uspešna, saj je ob manjši izmenjavi ognja prvi turški bojni skupini uspelo prečkati Donavo in napraviti okope.
Potem ko je dobil poročilo svojih poveljnikov o poslabšanju situacije na Donavi, je general Kutuzov ukazal generalu Bulatovu, da vzpostavi interventni odred petih bataljonov in se z njim čim hitreje odpravi na fronto. Ta odred je po manjšem boju s turškimi enotami kmalu naletel na utrjen položaj, ki so ga branili janičarji. Brez večjih priprav je general Bulatov z delom svojih sil poskušal razbiti janičarske enote na še nedokončanih okopih, ki pa so njegov napad odbile. V boju je janičarjem uspelo zapleniti eno rusko bojno zastavo.
Wikipedia.org
Osramočeni vezir strelja na svoje vojake
Ko je videl, da so turške sile na tem odseku znatno številčnejše, je Bulatov počakal, da se mu priključi glavnina vojske, v kateri je bila tudi topovska baterija. Zelo okretne in močne ruske enote so se uspele prebiti do bregov Donave in začele s topovskim obstreljevanjem turških transportnih čolnov. To je med turškimi enotami povzročilo zmedo in mnogo čolnov se je obrnilo nazaj. Ko je videl, kaj se dogaja na reki, je besni Ahmed-paša, ki se je ravnokar sam pripravljal na prečkanje, izdal ukaz, da se brez milosti strelja na vse čolne, ki se obračajo nazaj. Po turških vojakih se je nato usul ogenj iz pušk njihovih lastnih tovarišev, kar jih je prisililo v vnovičen obrat in v prečkanje reke. Potem ko so uspele nadvladati številčno manjše ruske enote na levem bregu, so Turki izkrcali še en val svoje vojske in dodatno utrdili položaj.
Ruski general Kutuzov je izdal ukaz Bulatovu, da se umakne in zasede položaj zahodno od Žurža. Uvidel je namreč, da želi turški vezir z glavnino njegove vojske za vsako ceno prečkati reko na tem odseku. Hitro je izdelal načrt za bitko, katere cilj je bil v prvi fazi dopustiti prečkanje turškim enotam na levi breg, nato pa jih ob primernem času napasti in pognati nazaj v reko. Izkrcavanje turških enot je trajalo vse do 13. septembra. Takrat je reko prečkal tudi Ahmed-paša s svojim štabom, njegova vojska pa se je takoj utaborila.
Genialni načrt Kutuzova
V tem času je Kutuzov s svojimi silami, ki jih je sestavljalo 25 pomanjkljivo opremljenih bataljonov in 35 konjeniških eskadronov, prestavil štab iz Žurža v Slobozio, kjer se je utaboril. Te enote niso bile dovolj močne, da bi se postavile po robu petkrat številčnejši vezirjevi vojski. Teh nekaj dni je general porabil za maksimalen dvig bojne pripravljenosti svoje vojske. Pri tem mu je pomagala nepričakovana pasivnost Turkov, ki so se omejili na sporadične napade izvidniških skupin, ki so bile v nekaj spopadih kmalu razbite. To je dalo Kutuzovu prostor, da prevzame strateško iniciativo. Odločil se je, da z delom svojih sil prečka Donavo in napade Turke z obeh strani. Posebno pozornost je usmeril na desni breg, kjer je bil tabor turške vojske s približno 20.000 možmi, ki je obenem predstavljal njihov logistični center.
Za operacije na desni strani Donave so bili zadolženi kozaki, ki so zavoljo svoje mobilnosti in strahospoštovanja, s katerim so se ponašali, predstavljali idealne enote za to nalogo. Medtem je na drugi strani reke Kutuzov dal utrditi obrambne položaje, ki so nakazovali, da se pripravlja na obrambo. Utrjevanje ruskih položajev so Turki mirno spremljali vse do 4. oktobra, ko so se končno odločili za napad, ki je bil po krajši bitki odbit. Naslednji dan se je bitka nadaljevala. Medtem je en ruski odred uspel razbiti enoto 500 turških vojakov in zavzel njihov položaj. General Kutuzov je v teh bitkah opazil, da je morala na sovražnikovi strani šibka.
Kozaki krenejo v napad
Po spopadih na levi strani reke je med turškimi enotami zavladala zmešnjava. Vojaki so začeli dezertirati, obstajala pa je tudi nevarnost, da se Ahmed-paša z vojsko izvleče iz zanke in umakne nazaj na desni breg. Takrat je Kutuzov hitro naročil, da se pod poveljstvom generala Makarova zbere odred 18 bataljonov, katerega naloga je bila čim hitreje prečkati Donavo in brez odlašanja napasti turški tabor na desni strani reke. Odred je tako 14. oktobra v oddaljenosti 20 km od turškega tabora prečkal Donavo in krenil v napad skozi goščavo, ki je rasla na rečnem bregu. V taboru je medtem vladala sproščena atmosfera, saj niso pričakovali napada. General Makarov je istega dne z vsemi razpoložljivimi silami izvedel juriš na presenečenega nasprotnika iz povsem nepričakovane smeri. Ruski kozaki so s sabljami silovito vpadli v tabor in pobili na tisoče turških vojakov. Vojska, ki je štela 20.000 mož, je bila popolnoma razbita. Velik del vojakov se je znašel v ujetništvu, drugi pa so se razbežali po okoliških gozdovih. Zaplenjena je bila celotna zaloga hrane in orožja. Izgube na ruski strani so štele vsega 9 (!) mrtvih in 40 ranjenih vojakov.
Ko je uničil turške enote na desni strani Donave in zaplenil celotno skladišče zalog, vključno z nekaj deset topovi, je general Makarov obvestil Kutuzova, da bo začel splošen napad na Ahmeda-pašo, ki se je tako znašel v navzkrižnem ognju. Ta se je vendarle uspel izvleči iz obroča in v noči na 15. oktober z delom vojske prečkal Donavo in prispel do kraja Ruse. To je Kutuzovu več kot odgovarjalo, saj je po otomanski vojaški tradiciji vezirju, ki je skupaj z vojsko obkoljen, prepovedano sprejemanje bilo kakšnih odločitev vključno s podpisovanjem premirja.
Muzej bitke pri Borodinu
Katastrofa najboljše otomanske vojske
Obkoljena turška vojska je bila deležna močnega topovskega obstreljevanja z desne strani Donave. Krogle Ahmeda-paše, ki so bile namenjene Rusom, so se zdaj usule po njegovi lastni vojski. V taboru so se med vojaki razširile nalezljive bolezni, kar ga je dodatno prisililo v začetek pogajanj za podpis premirja. To se je zgodilo 5. decembra, ko je bila podpisana kapitulacija otomanske vojske, katere številčnost se je medtem zmanjšala za trikrat. Tri dni kasneje se je generalu Kutuzovu predalo 12.000 vojakov, ki so bili komaj še živi, od skupno 36.000, koliko jih je začelo bitko. Najelitnejša turška vojska je bila uničena.
Skupno je bilo ubitih najmanj 20.000 turških vojakov, 2.000 jih je prestopilo na rusko stran, nadaljnjih 2.000 pa jih je pobegnilo v Ruse.
Posledice bitke
Bitka pri Sloboziji je bila šok za Otomanski imperij in turškega sultana, ki je v delti Donave izgubil svojo verjetno najboljši vojsko. Takšen razvoj dogodkov je pohitril podpis mirovnega sporazuma, ki je bil ratificiran 28. maja leta 1812 v Bukarešti. Sporazum je potrdil rusko zmago v vojni, meja imperija se je pomaknila na reko Prut, Rusija pa je dobila tudi Besarabijo in zahodni del Gruzije.