Širitev imperija
V 17. in 18. stoletju se je Rusija razširila na vzhod proti Tihemu oceanu. Ta ekspanzija je zaobjela mnoga staroselska ljudstva, ki so ruskim osvajalcem navadno prisegla zvestobo in pristala na poseben davek v obliki kožuhovine, imenovan jasak. V zameno so od Rusov dobili železno orodje, orožje in drugo uporabno opremo.
Pastirji in ribiči
Večina staroselcev je sicer pristala na nove pogoje, a ne vsi. Med redkimi izjemami so bili Čukči, ki so zavrnili jasak, četudi so premogli samo kamnito, leseno in koščeno orožje. Bili so skupina nomadskih plemen, ki je štela okoli 9.000 ljudi, večinoma pastirjev in ribičev. Na papirju torej niso predstavljali prevelike težave za dobro usposobljene vojake z naprednim orožjem.
Vztrajno ljudstvo
Rusija je Čukče najprej poskušala prepričati v plačilo jasaka z besedami, ko je leta 1711 na njihovo ozemlje poslala odposlanca, ki pa je bil neuspešen. Čukči se niso bili pripravljeni pogajati, saj so bili ponosno ljudstvo, ki je obdržalo svojo identiteto in tradicije. Sami sebi so pravili Luoravetlani, kar pomeni »pravi ljudje«.
Z začetkom 18. stoletja je imel Ruski imperij v Čukotki že številne postojanke, med drugim trdnjavo Anadirsk (ki je ne gre zamešati s sodobnim mestom Anadir, ki leži 6.000 km od Moskve). A to ni bilo dovolj in Rusija je počasi izgubljala potrpljenje. Leta 1727 je carica Katarina začela splošno kampanjo za podreditev Daljnega vzhoda in tamkajšnjega upornega prebivalstva.
Prvi spopadi
Prvi ruski napad je bil velik uspeh: 450 Rusov in njihovih zaveznikov iz lokalnih plemen je pobilo okoli 800 čukotskih vojščakov, pri čemer sami niso utrpeli velikih izgub. Sulice in puščice enostavno niso bile konkurenca puškam in topovom.
To pa je bila zgolj prva bitka v dolgi vojni, ki je sledila in jo je Rusija na koncu izgubila. Čukči so po tem, ko so najprej utrpeli boleč poraz, spremenili svojo strategijo. Taktika izogibanja velikim spopadom in napadanja ruskih vasi v majhnih skupinah se je izkazala za zelo uspešno. Bojevali so se praktično na lastnem dvorišču.
Zastoj
Kljub vsem svojim bojnim izkušnjam in tehnološki premoči se Rusi enostavno niso mogli prilagoditi na boj s Čukči v divjini. Staroselci so izkoristili poznavanje terena in se hitro premikali naokoli. Nikoli niso počakali tako dolgo, da bi jim Rusi lahko uničili tabore.
Leta 1742 je carica Elizabeta ukazala vojakom, da »eliminirajo vse ne-miroljubne Čukče.« Dmitrij Pavlutski, lokalni guverner, ki je bil znan po svoji neizprosnosti in uspešnih bitkah proti Čukčem, je organiziral nekaj pohodov. To se zanj ni dobro končalo, saj je leta 1947 njegov regiment padel v zasedo, pri čemer je bil Pavlutski tudi ubit.
Stanovanjski bloki v Anadirju.
Konstantin Čalabov/RIA NovostiRaje trgovina, kot vojna
Leta 1764 se je ruski senat odločil končati vojno, ki je postala predraga in gospodarsko neupravičena. Trdnjavo Anadirsk so Rusi sami požgali in se umaknili na zahod, s čimer so se končali nasilni poskusi podreditve Čukčev.
Ekonomsko osvajanje je bilo precej uspešnejše. Rusi so Čukčem kmalu začeli prodajati celo vrsto blaga, kar je pri slednjih zbudilo veliko navdušenje. Vojna je bila kmalu pozabljena in Čukči so postali zvesti trgovinski partnerji Ruskega imperija. Na koncu je leta 1779 carica Katarina II. vse Čukče uradno razglasila za ruske državljane. Večina Čukčev za to verjetno niti ni izvedela, ampak so bili s statusom quo zadovoljni vsi.
Preberite še: Kako je biti Čukča in kako je živeti na skrajnem severu?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
