Stoletnica revolucije, ki je rodila prvo delavsko državo v zgodovini

Ruski imperij na prelomu 20. stoletja je bil absolutistična monarhija pod vladavino dinastije Romanovih, ki so državi vladali že skoraj 300 let. Rusija je bila že takrat največja država na svetu z več kot 126 milijoni prebivalcev, ki so pripadali 200 različnim etničnim skupnostim.

Nemirni vstop v 20. stoletje

V času, ko je car Nikolaj II. prevzel oblast, se je Rusija že soočala z družbenimi nemiri, ki so jih povzročali slabi življenjski pogoji kmečkega in delavskega prebivalstva ter nezadovoljstvo etničnih manjšin. Kmetje so takrat predstavljali več kot dve tretjini vsega ruskega prebivalstva.

Leta 1905 je imperij zajel val nemirov, ki se je sprevrgel v organizirano revolucijo. Pritisk z ulic in s strani političnih akterjev je carja prisilil, da pristane na uvedbo parlamenta (Dume) in s tem v delitev oblasti. Ta kompromisna delitev oblasti pa ni zadovoljila ne carja, ne revolucionarjev.

Leta 1914 je se politično razdeljen Ruski imperij vključil v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil. Boji na vzhodni fronti so se za Rusijo sprevrgli v popolno katastrofo, ki je terjala življenja več kot 2 milijonov ruskih vojakov, medtem ko sta doma vladala vse večji gospodarski kaos in pomanjkanje dobrin. Car kot vrhovni vojaški poveljnik je veljal za glavnega krivca, obenem pa je stal na poti korenitejšim reformam.

Revolucionarno leto 1917

22. februarja so se na petrograjskih ulicah ponovno zbrale množice. Tokrat je na tisoče ženskih delavk demonstriralo proti pomanjkanju osnovnih dobrin. Naslednjega dne so se jim pridružili še študentje in delavci, ki so nosili transparente, s katerimi so carja pozivali k odstopu. Vojaki, ki so jim ukazali, naj posredujejo, so se uprli ukazom in se pridružili protestnikom na ulicah. Petrograd je zajel val aretacij vladnih uradnikov, napadene so bile policijske postaje v mestu. Vlada je izgubila nadzor nad prestolnico, car pa je na koncu, po nasvetu svojih svetovalcev, 2. marca vendarle odstopil. V samo nekaj dneh se je končala tristoletna vladavina Romanovih.

Po carjevem odstopu se je vzpostavila na eni strani prehodna vlada, ki so jo sestavljale različne politične stranke, na drugi strani pa revolucionarni delavski sveti oz. sovjeti, ki so jih sestavljali predstavniki delavcev in vojakov. Sovjeti so kmalu pridobili na moči in prevzeli nadzor nad komunikacijami in železnicami.

Boljševiki pridejo v ospredje

Kljub temu, da so bili predstavniki sovjetov izvoljeni s strani delavstva, ti niso nasprotovali ruski udeležbi v vojni. Proti imperialistični vojni so protestirali le boljševiki, ki so bili takrat še v manjšini. Njihov voditelj Vladimir Iljič Lenin je zahteval izstop iz vojne, razlastninjenje bogatih zemljiških posestnikov ter razdelitev zemlje kmetom. Boljševiki so tudi zahtevali, da prehodna vlada prepusti upravljanje države delavskim sovjetom (svetom), ki so se ustanavljali po vsej državi.

Program boljševikov je bil povzet v preprostem sloganu: “Mir, zemlja in kruh”, in ker je Rusija tonila vse globlje v gospodarsko in politično krizo, je program pridobival na priljubljenosti med ljudskimi množicami.

Junijska ofenziva ruske vojske na vzhodni fronti se je sprevrgla v popoln polom, v katerem je umrlo 400.000 ruskih vojakov. Vojakom je močno padla bojna morala in začeli so množično dezertirati, julija pa jih je veliko ob podpori mornarjev ponovno odšlo na ulice Petrograda. Tokrat je vojska odgovorila s surovo močjo in razbila protestnike. Temu je sledila aretacija več boljševikov, med drugim tudi Leva Trockega. Lenin se je bil prisiljen umakniti na Finsko.

Intervencija Kornilova

V luči vsesplošnega kaosa, ki je vladal v Rusiji, se je vrhovni poveljnik ruske vojske, general Lavr Kornilov, odločil, da s silo zatre uporne delavce in vojake. Avgusta 1917 je proti Petrogradu poslal svoje enote, da bi ponovno »vzpostavil red«.

Boljševiki so se na napad dobro pripravili, Trocki, ki je bil medtem že izpuščen in zapora, pa je po vsem mestu organiziral straže. Revolucionarjem so na pomoč priskočili tudi železniški delavci, ki so s stavko preprečili Kornilovu, da bi vojsko prepeljal do Petrograda z vlaki.

Doprinos pri obrambi Petrograda je boljševikom prinesel večino v Petrograjskem sovjetu in močno podporo množic.

Rdeči oktober

Po poletnem dogajanju je Lenin zaslutil, da je situacija zrela, zato se je vrnil iz Finske in začel organizirati prevzem oblasti. 7. novembra 1917 (25. oktobra po starem štetju) so revolucionarne sile zasedle ključna mesta v Petrogradu in okolici. Ponoči so zasedli Zimski dvorec, kjer je imela sedež prehodna vlada.

Dotedanji premier Kerenski je pobegnil v zadnjem hipu, naslednji dan pa je Lenin oznanil padec prehodne vlade.

Revolucija je šele začetek...

V naslednjih mesecih so revolucionarji delali na konsolidaciji svoje oblasti, medtem ko so bili krvavo državljansko vojno s protirevolucionarji in pristaši starega režima. Nekateri med njimi so odkrito podpirali carja in ga skušali ponovno postaviti na oblast, kar je privedlo na koncu tudi do uboja carske družine.

Kljub temu, da so bile proti revoluciji v Rusiji naperjene vse takratne svetovne velesile, so revolucionarji po krvavih petih letih bojev zmagali v državljanski vojni in 30. decembra leta 1922 ustanovili Sovjetsko zvezo.

Sovjeti so se že pred koncem vojne lotili korenitih družbenih reform. Te niso zajemale zgolj vlaganja v javno zdravstvo in izobraževanje, gradnjo infrastrukture, industrije in kolektivizacije poljedelstva, ampak so naslavljale tudi osnovna družbena vprašanja, kot sta emancipacija žensk in enakopravnost med spoloma. V 20-ih letih so v okviru Sovjetske zveze nastale številne nove republike, ki so dobile določeno avtonomijo in možnost samouprave.

Sprejete reforme so že v nekaj letih pokazale rezultate, med katerimi velja izpostaviti dvig pričakovane življenjske dobe, zmanjšanje smrtnosti otrok in strm vzpon pismenosti prebivalstva.

Oktobrsko revolucijo in njene akterje moramo jemati v kontekstu takratnega časa. Nesporno so dogodki leta 1917 obrnili nov list v svetovni zgodovini in radikalno posegli v življenja navadnih ljudi. V desetletjih, ki so sledila, so se nizali tako uspehi kot neuspehi prve novonastale delavske države v zgodovini. Stalinova centralizacija oblasti v 30-ih in druga svetovna vojna sta pomembno zaznamovali nadaljnji razvoj Sovjetske zveze, vendar je to že tema za ob drugi priložnosti.