Zgodba o dveh sovjetskih dekletih, ki sta postali zračna asa druge svetovne vojne

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Niso le sovjetski piloti tisti, ki so znali sestreliti nemška letala. Ti dve dekleti sta postali pravi lovski prvakinji v drugi svetovni vojni in najboljši pilotki v zgodovini letalstva.

Prvi meseci Velike domovinske vojne, kot v Rusiji imenujejo drugo svetovno vojno, so bili katastrofalni za sovjetsko vojno letalstvo. Samo v prvem dnevu operacije Barbarossa je bilo uničenih okoli 1200 sovjetskih letal (okoli 400 v zraku in 800 na zemlji). Neizkušeni sovjetski piloti, ki so se uspeli dvigniti v zrak, so se soočali z nemškimi lovskimi prvaki, ki so se kalili v zračnih bitkah kot je npr. bitka za Britanijo. Sovjetski piloti prav tako niso imeli dovolj časa, da se naučijo dobro upravljati z letali Jak-1, MiG-1 in MiG-3.

V tako kritični situaciji je poveljstvo sovjetske vojske sprejelo odločitev, da vključijo tudi ženske. Tako so konec 1941 nastali trije ženski polki: 586. lovski (z letali Jak-1), 587. bombniški (Petljakov Pe-2) in 588. bombniški nočni, znan pod imenom "Nočne čarovnice" (Polikarpov Po-2).

To je zgodba o tem, kako sta najbolj znani ženski letalski prvakinji v zgodovini letalstva, Lidija Litvjak in Jekaterina Budanova, dosegli nesmrtno slavo.

Lili, Ljilja, Bela lilija 44 …

Lidija Litvjak se je še kot otrok zelo zanimala za letala. Pri 14 letih je začela trenirati v aeroklubu, prvič pa je samostojno upravljala z letalom pri 15 letih.

Štiri leta kasneje, ko se je začela druga svetovna vojna, se je zlagala, da ima opravljenih dovolj ur leta (preko 100) in vstopila v Sovjetsko vojno letalstvo.

Leta 1942 je prva sodelovala v zračnem boju iz svojega 586. lovskega polka. Hitro je postala najboljša pilotka in začeli so jo pošiljati tudi na najnevarnejše in najtežje misije. Najpogosteje so njene žrtve predstavljala letala Junkers 88, bombniki Dornier 217, lovci Messerschmitt 109, sestrelila pa je tudi en cepelin. Naredila je 168 bojnih poletov, dosegla 12 individualnih zmag in 4 skupne, zaradi česar je postala najboljša lovska prvakinja med ženskami v zgodovini letalstva.

Letalo Jak-1 pilotke Lidije Litvjak je bil okrašeno z belo lilijo, simbolom svobodnega lovca, pilota, ki opreza za sovražnikom tudi brez ukaza in sam sprejema odločitve, kdaj vstopiti v boj.

Drugi sovjetski lovski prvak, Aleksander Pokriškin, je dejal, da je status svobodnega lovca največje priznanje za vojaškega pilota.

Poslednji let

Ljilja je govorila, da ne preživijo le izkušeni, vešči, pogumni piloti, ampak tudi tisti, ki jih spremlja sreča. Njo je sreča zapustila leta 1943. Najprej so umrli njeni najbližji. Lidija je opazovala, kako se je zrušilo letalo njenega moža, Alekseja Solomatina, heroja Sovjetske zveze. Nesreča se je zgodila 21. maja, že julija pa je njena najboljša prijateljica, Jekaterina Budanova, umrla v boju.

Lidijin Jak-1 je bil sestreljen 1. avgusta v letalski nesreči nad Donbasom. Stara je bila le 21 let.

Ker je izginila v boju, ni bila nagrajena z medaljo Heroja ZSSR, najvišjim vojaškim odlikovanjem. To je bila običajna praksa, vse dokler je obstajala možnost, da se vojak nahaja v ujetništvu. Šele leta 1979 so našli njene posmrtne ostanke, leta 1990 pa je bila pothumno odlikovana z Zlato zvezdo Heroja ZSSR.

Katja Budanova, prvakinja št. 2

Jekaterina Budanova je bila Lidijina najboljša prijateljica in druga ženska lovska prvakinja po številu sestreljenih sovražnikovih letal. Naredila je 266 bojnih poletov in dosegla 11 individualnih zmag. Tako kot Lidija Litvjak je tudi Budanova svojo vojaško kariero začela v 586. lovskem polku.

Sovjetski prvak Vladimir Lavrinenko se takole spominja obeh deklet: "Katja je bila živahna in vesela, Ljilja pa popolno nasprotje - zamišljena in tiha. Bili sta pravi prijateljici, vendar je imela glavno besedo Katja."

Budanova je v enem "lovu" sestrelila nemško izvidniško letalo Focke-Wulf 189, kar so sovjetski piloti še posebej cenili.

Zadnjič je letela 19. julija 1943 nad območjem Donbasa. Jekaterina in Lidija sta branili sovjetsko letalo Il-2 pred nemškim Me-109. Jekaterina je bila zadeta, vendar je vseeno uspela pristati. Kljub temu pa ni uspela preživeti nesreče.

Tudi njo so iz enakih razlogov kot Lidijo z Zlato medaljo Heroja Ruske Federacije nagradili šele leta 1993.