Osvobajanje Goe v Indiji: Kako je ruska volja prevladala nad zvezo NATO

Zgodovina
RAKEŠ KRIŠNAN SIMHA
Decembra 1961 je Rusija oziroma Sovjetska zveza stala Indiji ob strani pri osvobajanju Goe in udarila po Portugalski, članici zveze NATO, zaradi česar so mnogi na Zahodu kar zardeli.

Portugalci so bili prvi kolonialisti, ki so prišli v Indijo, in zadnji, ki so od tam odšli. Britanci so bili pregnani leta 1947, do leta 1961 pa nihče ni ukrepal proti portugalski okupaciji Goe, dokler ni indijska vojaška operacija končala 450-letno tujo nadvlado.

Nekdanji goanski vrhovni minister Manohar Parikkar je pred leti izjavil, da je svobodo Goe zamaknilo ravnodušje voditeljev neodvisne Indije. Indijski premier ni storil ničesar, kljub mučenju in pobijanju Indijcev ter aktivnosti majhnega, a predanega gibanja za svobodo v Goi.

Leta 1946 so Portugalci brez usmiljenja pretepli skupino Indijk, ki so organizirale mirno demonstracijo oz. pohod skozi Goo. Ne le, da so bile ženske pretepene v policijskem varstvu, Portugalci so jim grozili celo, da bodo do golega slekli majhne hčerke protestnic. Tudi leta 1955, ko je goanska vojska ustrelila 20 lokalnih prebivalcev in indijskih protestnikov, je Nehru uvedel le blokado, ki jo je portugalski režim zlahka obšel z uvozom zalog iz Pakistana in Šrilanke.

Napetosti so rasle, portugalski diktator Antonio Salazar pa je iskal pomoč pri ZDA, Veliki Britaniji in drugih državah. Britance je opomnil, da so po angleško-portugalskem sporazumu iz leta 1899 dolžni pomagati Portugalski, če je katera od njenih kolonij napadena, ameriški predsednik John F. Kennedy pa je pisal Nehruju, naj ne uporablja sile.

Novembra 1961 so Portugalci, opogumljeni zaradi Nehrujeve neaktivnosti, odprli ogenj na indijske obalne parnike in ribiške ladje. Končno pa je 17. decembra Indija izvedla vojaški, pomorski in zračni napad na Goo in pri tem uporabila velikansko silo.

Globalni odzivi

Zahodne države so kot v zboru obsojale Indijo. Voditelji in predstavniki mnogih držav so grajali njena dejanja, med njimi Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Francija, Nizozemska, Zahodna Nemčija, pridružil se jim je tudi Pakistan. Na drugi strani pa so Indijo popolnoma podprle Sovjetska zveza, Jugoslavija, arabske države in druge.

V Združenih narodih so ZDA, Velika Britanija, Francija in Turčija predlagale resolucijo, s katero bi obsodili indijsko invazijo, Indijo pa pozvali k takojšnjemu umiku sil na "pozicije, ki so veljale pred 17. decembrom leta 1961".

Moskovska podpora Indiji

Moskva je na resolucijo vložila veto. Brežnjev, takratni sovjetski voditelj, je Indijce pozval, naj ignorirajo ogorčenost Zahodnjakov, saj da "prihaja od tistih, ki so navajeni daviti ljudsko željo po neodvisnosti … in od tistih, ki bogatijo s kolonialističnim blagom."

Tudi Hruščov je poslal telegram Nehruju, v katerem je zapisal, da so dejanja indijske vlade absolutno zakonita in upravičena, Rusi pa ta dejanja enoglasno podpirajo.

Stalni predstavnik ZSSR v OZN Valerian Zorin je zagovarjal stališče, da Sovjetska zveza stoji ob strani Indiji in njenemu boju za osvoboditev izpod kolonialne nadvlade. Po njegovih besedah je bilo vprašanje Goe povsem v rokah indijske jurisdikcije in ne more biti predmet obravnave v varnostnem svetu. Če bi že morali razpravljati o nečem, bi to moralo biti "vprašanje kršenja deklaracije o zagotavljanju neodvisnosti kolonialnih držav in ljudi s strani Portugalske". "Portugalska ne uresničuje in tudi ne bo uresničevala te deklaracije, s tem pa ogroža mir in varnost v različnih delih sveta," je dejal.

Kar je zares izjemno pri osvobajanju Goe, je to, da je bila Portugalska članica zveze NATO, a ji ZDA in druge države vseeno niso mogle pomagati. Vse to se je dogajalo na vrhuncu hladne vojne, ko so Natov slogan "napad na članico je napad na vse nas" jemali z vso resnostjo.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Kako je Sovjetska zveza leta 1971 preprečila Nixonov »kavbojski« napad na Indijo