Vojna leta 1971: Kako je Sovjetska zveza preprečila Nixonov »kavbojski« napad na Indijo

Vojaki indijske vojske na pakistanskih položajih v vasi na odprtem polju, Dongarpara, 1.300 m znotraj meje Vzhodnega Pakistana, 7. 12. 1971.

Vojaki indijske vojske na pakistanskih položajih v vasi na odprtem polju, Dongarpara, 1.300 m znotraj meje Vzhodnega Pakistana, 7. 12. 1971.

AP
Pred malo več kot 46 leti je Indija dosegla pomembno vojaško zmago proti Pakistanu ob močni diplomatski podpori iz Moskve. Manj znana pa je zgodba, kako je Sovjetska zveza preprečila skupno britansko-ameriško invazijo na Indijo.

Washington DC, 3. december 1971, 10:45

Po telefonu se pogovarjata predsednik ZDA Richard Nixon in državni sekretar Henry Kissinger, nekaj ur zatem, ko je Pakistan hkrati napadel šest indijskih letališč, po čemer je Indija razglasila vojno.

Nixon: Torej Zahodni Pakistan dela probleme.

Kissinger: Če bodo izgubili pol države brez boja, bodo uničeni. Tudi tako so lahko uničeni, toda oni se bodo borili.

Nixon: Od teh stvari s Pakistanom človeka zaboli srce. In to potem, ko smo opozorili prasca (mišljena je indijska premierka Indira Gandhi). Povej jim, da ko Indija govori o napadu Zahodnega Pakistana, je to isto, kot da bi Rusija trdila, da jo je napadla Finska.

Washington, 10. december 1971, 10:51

Teden pozneje Pakistanu ne gre najbolje v vojni, saj se indijski oklepniki prebijajo v Vzhodni Pakistan, pakistanske zračne sile pa so izginile z neba podceline. Medtem je pakistanska vojska na zahodu demoralizirana in na robu razpada, indijska vojska in letalstvo pa neprekinjeno nadaljujeta z napadi.

Nixon: Naša želja je, da rešimo Zahodni Pakistan. To je vse.

Kissinger: Res je. To je povsem res.

Nixon: V redu. Naj se tiste letalonosilke premikajo še naprej.

Kissinger: Letalonosilke – vse se premika. Štiri jordanska letala so se že premaknila v Pakistan, še 22 jih prihaja. Zdaj se pogovarjamo s Savdijci, sedaj smo izvedeli, da so jih Turki pripravljeni dati pet. Zato bomo vse skupaj premikali naprej, dokler ne bo rešitve.

Nixon: Ali lahko poveš Kitajcem, da bi nam bilo zelo v pomoč, če bi premaknili nekaj sil ali zagrozili, da bodo premaknili nekaj sil?

Kissinger: Absolutno.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Nixon: Morajo zagroziti ali se premakniti, nekaj od tega. Saj veš, kaj mislim?

Kissinger: Da.

Nixon: Kaj pa Francozi, bodo prodali kaj letal Pakistancem?

Kissinger: Da, to že počnejo.

Nixon: To bi morali narediti že zdavnaj. Kitajci niso opozorili Indijcev.

Kissinger: O, da.

Nixon: Vse, kar morajo narediti, je da nekaj premaknejo. Naj premaknejo divizijo. Saj razumeš, naj premaknejo vsaj nekaj tovornjakov. Saj razumeš, neko simbolično dejanje pač. Mi ne delamo ničesar. Henry, to veš.

Kissinger: Da.

Nixon: Ampak ti Indijci so strahopetci. Kajne?

Kissinger: Res je. Ampak imajo podporo Rusov. Vidiš, Rusi so poslali note v Iran, Turčijo in še mnogim državam, grozijo jim. Rusi so odigrali obupno.

Ameriška voditelja sta tu Indijce označevala za strahopetce, toda nekaj mesecev pozneje sta na stvari gledala drugače. Telefonski klic iz maja 1971:

Nixon: Indijci potrebujejo … tisto, kar potrebujejo, je …

Kissinger: Takšne barabe so.

Nixon: Množično lakoto. Ampak tega ne bodo razumeli … Če pa ne bodo imeli lakote, je zadnja stvar, ki jo potrebujejo, še ena vojna. Naj presneti Indijci dobijo vojno.

Kissinger: So najbolj agresivni ljudje v teh koncih.

V vojaški stroki velja vojna leta 1971 za vrhunec uspešnosti sodobne Indije. Klinična profesionalnost indijske vojske, mornarice in letalstva, dobro poveljevanje in nenehno mednarodno lobiranje političnega vrha je pripeljal do poznane zmage. Po dveh tednih srditih spopadov na tleh, morju in v zraku se je pred napredujočo indijsko vojsko predalo skoraj 100.000 pakistanskih vojakov, kar je največja kapitulacija po predaji generala Paulusa v Stalingradu leta 1943. Toda vse skupaj bi naletelo na neuspeh, če ne bi svoj veto vlagala Moskva, ki je že leta 1970 podpisala varnostni sporazum z Indijo.

Nixonovi pogovori s Kissingerjem kažejo, da se je Indija morala zoperstaviti precej močnim silam. Pakistansko vojsko so krepila letala iz Jordanije, Irana, Turčije in Francije. Moralno in vojaško podporo so nudili ZDA, Kitajska in Velika Britanija. V citatih ni omenjeno, da so Združeni arabski emirati Pakistanu poslali polovico svojih bojnih letal, Indonezijci pa vsaj eno bojno ladjo.

Toda vstop Sovjetske zveze na sceno je preprečil scenarij, po katerem bi imela Indija boje na več frontah proti večjemu številu sil.

Napenjanje mišic med velesilama

10. decembra je indijska obveščevalna služba prestregla ameriško sporočilo, ki je namigovalo, da na vojno območje prihaja Sedma flota ZDA. Ta flota je bila nastanjena v Tonkinškem zalivu (Vietnam) pod vodstvom 75.000-tonske USS Enterprise, največje bojne ladje na svetu, ki je nosila več kot 70 lovcev in bombnikov. Flota je imela tudi bojne ladje z vodenimi raketami USS King, USS Decatur, Parsons in Tartar Sam ter amfibijsko napadalno ladjo USS Tripoli.

Med indijskimi mesti in ameriškimi ladjami je stala Vzhodna flota indijske mornarice z 20.000-tonsko letalonosilko Vikrant s komaj 20 lahkimi lovskimi letali. Ko so ga vprašali, ali bi se bila indijska vzhodna flota pripravljena spopasti z ameriško sedmo floto, je oficir in poveljnik vice-admiral N. Krišnan dejal: »Samo dajte nam ukaz.« Indijsko letalstvo je v prvem tednu sesulo pakistanske zračne sile in je bilo po poročilih sodeč pripravljeno na vsakršno morebitno intervencijo letal z USS Enterprise.

Sovjetski obveščevalci so medtem poročali, da se je indijskim vodam približala skupina britanske mornarice pod vodstvom letalonosilke Eagle. Mogoče je bil to eden od najbolj simboličnih dogodkov sodobne zgodovine, ko sta dve vodilni zahodni demokraciji grozili številčno največji demokraciji na svetu, da bi zaščitili tiste, ki so pravzaprav vršili največji genocid po nacističnem holokavstu. Indijsko vodstvo je ohranilo trezno glavo in v Moskvo poslalo zahtevo, da se aktivira skrivno določilo indijsko-sovjetskega varnostnega sporazuma, po katerem je ZSSR dolžna zaščititi Indijo v primeru tuje agresije.

Britanci in Američani so načrtovali koordinirano zastrahovanje Indije: britanske ladje iz Arabskega morja naj bi ciljale indijsko zahodno obalo, Američani pa bi prodrli v Bengalski zaliv na vzhodu, kjer je bilo 100.000 pakistanskih čet ujetih med napredujočimi indijskimi enotami in morjem.

Da bi uravnotežila razmerje sil, je Rusija 13. decembra poslala flotiljo z jedrskim orožjem iz Vladivostoka pod skupnim poveljstvom admirala Vladimirja Krugljakova, poveljnika 10. operativne bojne skupine (Pacifiška flota). Čeprav je imela ruska flota zajetno število ladij z jedrskim orožjem in jedrskih podmornic, so imele njihove rakete le omejen domet (pod 300 km). Da bi se lahko učinkovito zoperstavili britanskim in ameriškim silam, so tako ruski poveljniki morali tvegati, jih obkoliti in se jim toliko približati, da bi jih lahko ciljali. To so storili z vojaško natančnostjo.

Admiral Krugljakov, ki je poveljeval Pacifiški floti od leta 1970 do 1975, je pozneje po upokojitvi za rusko televizijo povedal, da je Moskva naročila ruskim ladjam, naj preprečijo Američanom in Britancem, da bi se približali »indijskim vojaškim objektom«. »Vrhovni poveljnik je ukazal, da morajo naše podmornice priti na površje, ko se pojavijo Američani. S tem smo jim želeli demonstrirati, da imamo jedrske podmornice v Indijskem oceanu. Torej ko so naše podmornice prišle na površje, so nas oni prepoznali. Napoti ameriški floti so stale sovjetske križarke, rušilci in jedrske podmornice s protiladijskimi raketami. Obkolili smo jih in namerili rakete v Enterprise. Blokirali smo jih in jih nismo spustili do Karačija, Chittagonga ali Dake,« je razložil Krugljakov, ki si je pridobil status nekakšnega vojaškega genija.

Na tej točki so Rusi prestregli sporočilo, ki ga je poveljnik britanske skupine, admiral Dimon Gordon sporočil poveljniku Sedme flote: »Gospod, prepozni smo. Tu so ruske jedrske podmornice in velika zbirka bojnih ladij.« Britanske ladje so pobegnile proti Madagaskarju, največja ameriška skupina pa se je ustavila še pred Bengalskim zalivom.

Ruski manevri so vsekakor preprečili neposreden spopad med Indijo ter zvezo ZDA-VB. Dokumenti, ki so na novo izgubili tajnost, razkrivajo, da je indijska premierka nadaljevala z načrtom za osvoboditev Bangladeša, kljub informacijam, da so Američani tam pustili v pripravljenosti tri bataljone, USS Enterprise pa je imel ukaze, da napade indijsko vojsko, ki se je prebila skozi pakistansko obrambo in je čistila avtocesto do vhoda v mesto Lahore, drugega največjega mesta v Zahodnem Pakistanu.

Šeststranski zapis indijskega zunanjega ministrstva navaja: »Bombniki na ladji Enterprise so imeli soglasje predsednika ZDA, da bombardirajo komunikacije indijske vojske, če je to potrebno.«

Kitajska škatlica

Čeprav je Kissinger obupano pozival, naj dajo pomoč Pakistanu, Kitajci niso storili ničesar. Diplomatski dokumenti ZDA razkrivajo, da je Indira Gandhi vedela, da so Sovjeti predpostavljali tudi možnost kitajske intervencije. Kanal, ki se sklicuje na srečanje indijske vlade 10. decembra, navaja: »Če bi se Kitajci direktno vpletli v konflikt, je Indira Gandhi rekla, da Kitajci vedo, da bi Sovjetska zveza intervenirala v regiji Sinkiang (Xinjiang, SZ Kitajska). Sovjetska zračna podpora bi takrat lahko bila na voljo Indiji.«

Zanimivo je, da je s tega kanala odstranjena oznaka »tajno«, medtem ko vir in podrobnosti iz poročila premierke še naprej ostajajo tajnost. V dokumentu zgolj piše, da je to »zanesljiv vir«. Američani so očitno imeli v vladi vohuna, ki jim je prinašal informacije.

Nevzdržno sovraštvo

14. decembra je glavni poveljnik v Vzhodnem Pakistanu, general A. A. K. Niazi, povedal ameriškemu generalnemu konzulu v Daki, da se je pripravljen predati. Sporočilo je bilo predano Washingtonu, ZDA pa je potrebovala 19 ur, preden je to prišlo do New Delhija. Arhivi namigujejo, da so indijski diplomati sumili, da je do zamude prišlo zaradi tega, ker se je Washington spogledoval z idejo o vojaški akciji proti Indiji.

Kissinger je šel tako daleč, da je krizo označil za »naše Porenje«, kar je referenca na Hitlerjevo militarizacijo nemškega Porenja pred izbruhom druge svetovne vojne. Takšne podobe kažejo, kako močno sta Kissinger in Nixon videla Indijo kot grožnjo.

Študija konflikta z Univerze v Indiani navaja: »Množično kršenje človekovih pravic, ki je bilo v ameriškem kanalu 30. marca opisano kot 'selektivni genocid', in popolno nespoštovanje demokracije nista bila pomembna za Nixona in Kissingerja. V bistvu se je zdelo, da so bili nedemokratični vidiki pakistanskega diktatorja Yahye Khana pravzaprav tisti, ki so ju najbolj navdušili. Medtem ko so se kopičili dokazi o vojnih zločinih v Vzhodnem Pakistanu, se to Nixona in Kissingerja ni prav nič dotaknilo. Na srečanju višje revizijske skupine je Nixon novico o velikih žrtvah na univerzi komentiral z besedami, da 'Britanci niso vsa ta leta dominirali 400 milijonov Indijcev z nežnostjo.'«

Nixon in Kissinger sta poklicala sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva in prosila za zagotovilo, da Indija ne bo napadla Zahodnega Pakistana. »Nixon je bil pripravljen povezati bodoči vrh v Moskvi s sovjetskim obnašanjem pri tem problemu,« piše profesor Vladislav M. Zubok v knjigi Propadel imperij. »Sovjeti niso mogli razumeti, zakaj je Bela hiša podpirala Pakistan, za katerega so verjeli, da je začel vojno proti Indiji. Brežnjev je bil najprej presenečen, a je bil kmalu ogorčen. V ozkem krogu je celo predlagal, da bi Indiji razkrili skrivnost atomske bombe. Svetovalci so storili vse, da so to njegovo idejo zatrli. Brežnjev je vseeno reagiral jezno in je jedko komentiral ameriško ravnanje.«

Hladni bojevniki

Še en telefonski pogovor med našim duetom pove veliko o mentaliteti med takratnimi vrhovi ameriške politike, ki so sprejemali ključne odločitve:

Kissinger: In pa poanta, ki si jo izrekel včeraj, moramo še naprej stiskati Indijce tudi takrat, ko bo ta stvar rešena.

Nixon: »Moramo biti za rehabilitacijo. Mislim, Jezus Kristus, bombardirali so – hočem vse vojno uničenje. Želim pomagati Pakistanu pri vojnem uničenju v Karačiju in na drugih področjih, vidiš?«

Kissinger: Da.

Nixon: Nočem, da bi bili Indijci zadovoljni. Naj se pripravi takšen PR program, da se poščijem na Indijce.

Kissinger: Da.

Nixon: Želim, da bodo za to krivi Indijci, razumeš? Ne moremo jim dovoliti, da pri tem ostanejo nekaznovani. V Vietnamu so po nas scali 5 let, Henry.

Kissinger: Da. 

Nixon: Mar ne Indijci pobijajo veliko teh ljudi?

Kissinger: No, dejstev še ne poznamo. Sem pa prepričan, da niso tako neumni kot Zahodni Pakistanci – novinarjev ne spustijo notri. Neumni Pakistanci pa imajo novinarje vsepovsod.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite tudi, kako je ZSSR v šestdestih letih pomagala pri osvobajanju Indije izpod portugalske nadvlade.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke