Ruski zračni asi so večkrat porazili veliko večje sovražnikove formacije.
Itar-TassVojaško letalstvo ZDA je septembra 1950 izvršilo masovni dnevni napad na severnokorejsko mesto Sinuidžu. Osemdeset bombnikov B-29 je z napadom povzročilo največ smrti civilnega prebivalstva po ameriškem jedrskem bombardiranju Nagasakija. Celotno mesto, zgrajeno iz bambusa in lesa, je popolnoma zgorelo. Več kot 30.000 nedolžnih civilistov je umrlo v plamenih.
Severna Koreja, ki ni mogla preprečiti napadov zračnih sil ZDA, Velike Britanije in Avstralije, je za pomoč prosila Moskvo. Rusi so poslali najnovejše lovce MiG-15, ki so jih upravljali izkušeni piloti, veterani druge svetovne vojne.
Izid je bil dramatičen. V prvi zračni bitki med ruskimi in ameriškimi letali nad Korejo 1. novembra 1950 so Rusi sestrelili dva Mustanga brez enega samega izgubljenega Miga.
»Ameriška premoč na korejskem nebu je končana,« piše upokojeni vojni pilot Sergej Kramarenko v svoji knjigi Zračni boji nad vzhodnim bojiščem in Korejo. Na korejskem nebu so se ruski asi soočili z zahodnimi nasprotniki v prvih spopadih letal na reaktivni pogon. Nad polotokom so ruski piloti v smrtonosnih zračnih bojih večkrat premagali veliko večje formacije bojnih letal in poslali na desetine bombnikov med staro železo.
Kateri so bili razlogi za rusko premoč nad precej večjimi zahodnimi zračnimi silami?
Ključni dejavnik v zračnem bojevanju je bila razlika v oborožitvi. / USAF
MiG-15 je bil ključni dejavnik za vzpostavljanje ruske premoči. Letalo je lahko letelo na večjih višinah kot zahodna letala (npr. F-86 Sabre), zato so lahko piloti zlahka pobegnili z vzponom na višino nad 15.000 metrov, saj so vedeli, da jim sovražniki ne bodo mogli slediti.
MiG je imel tudi večje pospeške in hitrost – 1005 km/h, v primerjavi z 972 km/h. Tudi zmožnost vzpenjanja Miga za 2800 m na minuto je bila precej večja od zmožnosti vzpona sovražnikovega F-86, ki je znašala »le« 2190 m na minuto.
Odločujoč dejavnik je predstavljala tudi oborožitev. Migi so bili oboroženi s topovi, ki so lahko zadeli tarčo z oddaljenosti 1000 metrov, medtem ko so topovi ameriških bombnikov B-29 imeli domet 400 metrov.
Kramarenko pojasnjuje: »Izkazalo se je, da lahko v dometu med 1000 in 400 metrov naša letala odprejo ogenj in uničijo bombnike, sami pa so izven dometa njihovih mitraljezov. To je bila najhujša napačna ocena ameriškega poveljstva – napaka tehnikov, ki so projektirali in izdelali letala. Skratka, veliki in dragi bombniki se niso mogli ubraniti pred topovi naših Migov.«
Visoko eksplozivni naboji, ki jih je izstreljeval MiG-15, so v sovražnikovih letalih ustvarjali luknje velikosti okoli enega kvadratnega metra. Redko katero od teh letal je ponovno poletelo, tudi če so se piloti po nekem čudežu uspeli vrniti s poškodovanim letalom. Po drugi strani pa je MiG-15 lahko prenesel več zadetkov in se varno vrnil v bazo, zahvaljujoč svoji »debelejši koži«.
Poveljnik zračnih sil v pokoju, general-polkovnik Charles »Chick« Cleveland je za časopis Air&Space izjavil: »Zapomniti si morate, da je mali MiG-15 v Koreji uspel narediti to, česar vsi Focke-Wulfi and Messerschmitti v drugi svetovni vojni nikoli niso uspeli – z neba so pregnali bombnike ameriškega letalstva.«
Večina ruskih pilotov, ki so sodelovali v korejski vojni, je bila zračnih asov druge svetovne vojne, ki se je končala 6 let pred tem. Enako je bilo z ameriškimi in britanskimi piloti. Piloti vseh treh držav so se borili proti vrhunsko usposobljenim pilotom nemške Luftwaffe, sedaj pa je obstajala razlika.
Zračne bitke, ki so spremljale prodor ruskih sil proti Berlinu, so bile brez milosti. Tam se je »Rdeča zračna sila« soočila z vedno bolj obupanimi, številčno zdesetkanimi, a vendar smrtonosnimi piloti Luftwaffeja, ki so branili svojo domovino.
Tako so ruski piloti dobili boljše bojne izkušnje in razvili sposobnost za neposreden boj z drugimi letali, česar zahodni nasprotniki niso imeli.
Že prva velika zračna formacija, ki jo je Rusija poslala v Korejo, je bila divizija prestreznikov, ki ji je poveljeval polkovnik Ivan Kožedub, ki je bil s 62 sestreljenimi sovražnikovimi letali najboljši pilot zavezniških sil v drugi svetovni vojni.
Rusi so prav tako uporabljali boljšo taktiko, kar jim je omogočilo večjo prednost pred zahodnimi zračnimi silami. Na primer, velike formacije Migov so čakale v zasedi na kitajski strani meje. Ko so letala zahodih sil vstopila v »Alejo Migov« (tako so zahodni piloti imenovali SZ del Severne Koreje zaradi mnogih zračnih spopadov), so se Migi spustili z velikih višin v napad. Če bi se Migi znašli v neprijetni situaciji, bi se poskušali vrniti preko meje na Kitajsko.
Ruske eskadrilje letal MiG-15 so delovale v velikih skupinah, glavna formacija pa je bila sestavljena iz treh parov letal.
Prvi par MiG-15 bi napadel sovražnikove F-86 Sabre, zaščito pa bi mu nudil drugi par. Tretji par se je zadrževal na večji višini in je bil pripravljen na podporo ostalim po potrebi. Ta par je imel večjo svobodo, napadal je lahko tudi tarče po želji, kot npr. F-86, ki so ostali brez pomožnega letala.
Vključenost Rusije v vojno je precej vplivala na moralo Severne Koreje in Kitajske. Ko so Rusi začeli z usposabljanjem kitajskih vojaških pilotov za upravljanje z Migi, so odkrili, da so Kitajci v slabi telesni kondiciji in da komaj stopijo iz letal po letalskih vajah.
To je bila večinoma posledica njihove prehrane: tri skodelice riža in skodelica zeljne juhe na dan. Po nekaj tednih prehrane, ki je bila običajna za ruske pilote, so Kitajci končno lahko zdržali naporne zračne bitke.
Istočasno so začeli severnokorejski piloti izvajati čudeže v zraku, saj so zrušili nekaj ameriških letal, ki so prej krožila okoli njih.
Kljub temu, da so sovjetski in kitajski zaupni dokumenti postali javno dostopni, se Vojaško zračno letalstvo ZDA še naprej oklepa svoje teorije o razmerju zrušenih letal 1:7/8/9, čeprav je to precej manj od originalne razlage 1:14, kar je veljalo kot zgodovinsko dejstvo do 90. let prejšnjega stoletja.
Vzemimo za primer zračno bitko 12. aprila 1951, v kateri so Američani izgubili 25 strateških bombnikov in okoli 100 pilotov. Ta dan so poimenovali »črni dan« in ameriško vojaško letalstvo je razglasilo en teden žalovanja. Američani pa so vseeno trdili, da so takrat sestrelili 11 Migov.
»V resnici,« pravi Kramarenko, »so se vsa naša bojna letala varno vrnila iz misij, le trije ali štirje Migi so imeli luknje zaradi mitraljezov. Vzrok za napačne številke je dejstvo, da so Američani šteli letala, ki so jih sestrelili s pomočjo sistema za fotografiranje, nameščenega ob orožju letala. Predvidevam, da so ameriški piloti mislili, da so me sestrelili – in to vsaj dvakrat ali trikrat.« Američani so na ta način »sestrelili« več Migov, kot pa se jih je sploh borilo v Koreji.
Rusi so imeli natančnejšo metodo beleženja števila sestreljenih letal. Piloti so morali posneti jasne in prepoznavne fotografije sestreljenega letala, katerega ostanke bi zbral poseben odred in potrdil številko.
Ta metoda se je izkazala za problematično. Mnoga zadeta ameriška letala, ki so padla v vodo, se niso štela kot ruske zmage. Včasih so sovražnikova letala padla v nedostopna območja, npr. v gozd ali soteske, kjer jih odred za iskanje ni mogel najti. Tudi teh si Rusi niso zabeležili kot zmago.
MiG-15 je odigral ključno vlogo v zaustavljanju ameriškega napredovanja. / Wikipedia
V realnosti so Rusi zadajali težke udarce zahodnim zračnim silam. Oglejmo si spopade iz septembra 1951.
Po dokumentih, ki jih je objavila 64. bojna zračna enota sovjetskih zračnih sil, so piloti dveh sovjetskih divizij sestrelili 92 sovražnikovih letal, pri tem pa izgubili le 5 lastnih letal in 2 pilota. Po ameriških zapisih pa so njihove izgube znašale 6 letal. Po raziskavah v obdobju po hladni vojni, ki so jih izvedli ruski in tuji strokovnjaki, je število zahodnih izgub septembra 1951 znašalo 21 letal, sestreljenih v boju z Migi. Prav tako je bilo 8 bojnih letal tako močno poškodovanih, da verjetno nikoli več niso vzletela.
Podobna neskladja lahko opazimo tudi pri Avstraliji, ki je poslala svojo 77. eskadriljo letal Gloster Meteor v Južno Korejo. Nekega hladnega decembrskega dne so ruska letala, ki jih je vodil Kramarenko, v izvidniškem letu naletela na dvajseterico omenjenih letal britanske proizvodnje.
Takoj, ko so se Migi prebili v formacije Glosterjev, je dan postal prava nesreča za Avstralce. Po le nekaj sekundah je tla prekrivalo nekaj deset požarov, ki so bili pravzaprav ostanki teh letal. Le en pilot je preživel, se uspel prebiti skozi pekel bojev in se vrniti domov.
Rusi so videli, kako avstralski pilot beži iz boja, pomirjen s svojo usodo in odločen, da se v boj več ne vrne. »V meni je prebudil usmiljenje,« je napisal Kramarenko. »Glosterji so v tem trenutku nehali biti sovražniki in odločil sem se, da ga pustim pri miru. Naj se vrne domov na svoje letališče in drugim pove, kakšna usoda je zadela ostanke njegovih prijateljev, ki so hoteli uničiti korejsko mesto, njihova letala pa so končala v ognju na obrobju tega istega mesta in njegove železniške postaje!«
Kramarenko dodaja: »Še naprej me čudi, zakaj so Američani dovolili tem rumenokljuncem, da se borijo v zastarelih letalih brez podpore letal Sabre.« Čeprav so utrpeli hude izgube, so bili Avstralci prepričani, da so zrušili en Mig v spopadu od blizu, sami pa izgubili le 3 letala. Rusi nikoli več niso naleteli na pripadnike eskadrilje Glosterjev na korejskem nebu.
Razmerje uspešnosti v korejski vojni bi bilo še večje v prid Migov, če ne bi sovjetski voditelj Stalin dobil nepremišljene ideje o rotiranju celotne ekipe bojnih posadk. Stalin, ki ni razumel moči zračne bitke, na začetku ni dovolil letalom MiG-15, da sodelujejo v zračnih bojih nad Korejo.
Zaradi Stalinovega ukaza so mladi piloti z malo ali skoraj nič bojnimi izkušenjami zamenjali ruske prvake iz druge svetovne vojne, ki so bili izrazito uspešni v bojih leta 1951. To je omogočilo demoraliziranim pripadnikom ameriških zračnih sil, da se vrnejo v igro in zrušijo niz ruskih letal.
Drugi dejavnik v prid ameriških sil je bil letalski kombinezon »G-Suit«, ki je pilotom omogočal, da letijo brez izpostavljanja ekstremnim pogojem, ki so jim običajno izpostavljeni bojni piloti.
Sovjetske zračne sile niso imele tega pomembnega kosa opreme in zato so mnogi ruski piloti morali prekiniti letenje za več tednov ali mesecev, da bi si opomogli ob bojnih naporov.
Enakovrednost je bila vzpostavljena šele, ko se je večje število pilotov veteranov vrnilo v Korejo, s Stalinovo smrtjo 1953 pa se je korejska vojna približevala koncu. Ker to ni bila bitka za domovino, nihče od ruskih pilotov ni želel biti zadnji, ki bi izgubil življenje v tej vojni, zato na nebu nad Korejo bi bilo več epskih bitk.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
