Maršal Žukov o neuspeli invaziji Aleksandra Velikega na Indijo

Leta 326 pr. Kr. je mogočna vojska napadla Indijo. Vodil jo je Aleksander Makedonski, sestavljena pa je bila iz utrjenih makedonskih vojakov, grške konjenice, balkanskih bojevnikov in perzijskih zaveznikov. Skupno število borcev je znašalo več kot 41.000.

Najbolj znan spopad je bila bitka pri Hidaspu proti vojski Porusa, vladarja kraljestva v zahodnem Pundžabu. Vek kot 25 stoletij je veljalo, da so Aleksandrove sile premagale Indijce. Grški in rimski viri pravijo, da je Indijce premagal velik pogum in sloves Makedoncev.

Dve tisočletji kasneje so britanski zgodovinarji Aleksandrovo kampanjo opisali kot pravi triumf organiziranega Zahoda nad kaotičnim Vzhodom. Čeprav je Aleksander premagal le nekaj manjših kraljestev na indijskem severozahodu, pa je v očeh kolonialnih piscev to pomenilo popolno osvojitev Indije.

Resničnost pa je takšna, da večina države Grkom sploh ni bila znana. Pripisati zmago Aleksandru Velikemu je tako, kot da bi Hitlerja razglasili za osvajalca Rusije, ker so Nemci napredovali vse do Stalingrada.

Pogled Žukova na Aleksandra

Kip Aleksandra Velikega v istanbulskem arheološkem muzeju.

Giovanni Dall'Orto

Leta 1957 je med nagovorom kadetov na Indijski vojaški akademiji Žukov dejal, da Aleksandrova dejanja po bitki pri Hidaspu govorijo o tem, da je v resnici utrpel velik poraz. Po njegovem mnenju naj bi doživel še večji neuspeh kot Napoleon v Rusiji. Napoleon je namreč Rusijo napadel s 600.000 vojaki, od katerih jih je preživelo le 30.000, od preživelih pa se jih je manj kot 1000 lahko vrnilo k svojim dolžnostim.

Zmaga ni lahka

Aleksandrove težave so se začele kmalu po prečkanju indijske meje. Najprej je naletel na odpor v dolinah. Sicer majhna ljudstva se niso predala pred Aleksandrovim ubijalskim strojem, grško-makedonski vojski pa so celo zadala hude izgube.

Ko je ugotovil, da načrt osvajanja Indije ne poteka tako, kot si je zamislil, je zaprosil za premirje z mestom Massaga. Tisto noč, ko so šli prebivalci spat, so Aleksandrove čete vstopile v mesto in pobile vse prebivalstvo. Podobno se je zgodilo pri Ori.

Kljub temu je močan odpor indijskih branilcev oslabil moč in morda celo samozavest makedonske vojske, ki je do takrat veljala za nepremagljivo.

Soočenje pri reki

Bitka pri Hidaspu je bila najtežja bitka v vsej Aleksandrovi osvajalski zgodovini. V njej se je soočil s kraljem Porusom iz majhnega, a cvetočega indijskega kraljestva na reki Jhelum. Njegovo vojsko naj bi sestavljalo 20.000 vojakov, 2000 konjenikov in 200 bojnih slonov, upoštevati pa moramo, da so grški viri verjetno pretiravali v opisu sovražnikove moči.

Po odporu, na katerega so naleteli v dolinah, je bila grško-makedonska vojska prestrašena zaradi velike sile, ki je stala nasproti njej. Indijci so imeli v svojih rokah poleg slonov tudi dvometrske loke, s katerimi so lahko izstrelili več puščic in prebodli več kot enega vojaka.

Charles Le Brun, Aleksander se sreča s Porusom po bitki.

Čeprav si je Aleksandrova vojska prisvojila zmago, pa je fanatičen odpor indijskih vojakov in navadnih ljudi vsepovsod negativno vplival na osvajalsko vojsko. Vojaki niso želeli napredovati globlje proti vzhodu, Aleksander pa jih z ničimer ni mogel motivirati - vojska je bila blizu upora.

Na drugi strani Gangesa se je namreč nahajalo mogočno kraljestva Magadh, ki mu je vladal Nandas, poveljnik ene najmogočnejših vojsk na svetu. Po Plutarhovih zapisih, naj bi pogum makedonske vojske kar izpuhtel ob spoznanju, da jih Nandas "pričakuje z 200.000 vojaki, 80.000 konjeniki, 8000 bojnimi vozovi in 6000 sloni." Aleksandrova vojska bi vstopila naravnost v klavnico.

Na stotine kilometrov stran od osrčja indijskega ozemlja je Aleksander na veliko veselje svoje vojske ukazal umik. Slavje pa je bilo preuranjeno. Na poti južno proti morju so vojsko nenehno nadlegovali indijski partizani, republike in kraljestva.

V kampanji pri Sangali v Pundžabu je bil indijski napad tako silovit, da je povsem uničil grško konjenico. V naslednji bitki Malavcem je indijski bojevnik s puščico ranil Aleksandra v prsni koš.

Revija Military History je zapisala: "Čeprav ni bilo več bojev, je ta rana ustavila nadaljnja osvajanja. Pljuča se niso povsem zacelila in debelo zabrazgotinjeno tkivo je povzročilo, da je vsak vdih bolel kot rez z nožem." Aleksander si ni opomogel od vojne poškodbe in je pri 33 letih umrl v Babilonu (današnji Irak).

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.