»Šele zdaj ... je spomin na vrhovnega poveljnika admirala Aleksandra Vasiljeviča Kolčaka ponovno zaživel ... Razkrili smo pravega Kolčaka – izjemno osebnost, radovednega znanstvenika, pogumnega častnika in vojaško ime najvišjega razreda.« Tako je admiral Kolčak opisan v predgovoru k zbirki njegovih spisov, ki je izšla pred kratkim.
Nobelov nagrajenec Ivan Bunin je že leta 1921 izrazil svoje strinjanje z dejanji Kolčaka: »Prišel bo čas, ko bo ime Kolčaka zapisano z zlatimi črkami v njegov spomin in večno slavo.« Zdi se, da je takšen čas za mnoge v Rusiji ravnokar prišel. Ruska senatorka Jelena Mizulina je Kolčaka primerjala s herojem, obstajali pa so tudi poskusi postavitve spominske plošče na zgradbi, kjer je nekoč živel. V filmu Admiral, ki je bil posnet pred nekaj leti, je Kolčak prikazan kot zadnje upanje imperija.
Fai / Legion Media
Zavrnitev rehabilitacije
Tako v ruskem sodstvu kot v pisarni vojaškega tožilca pa so rehabilitacijo Kolčaka zavrnili. Po ruskih zakonih njegova dejanja še zmeraj veljajo za kriminalna, ravno tako kot so leta 1920, ko je bil ujet s strani sibirskih revolucionarjev, ki so ga brez uradnega sojenja spoznali za krivega za umor na tisoče delavcev in kmetov, ki so se uprli njegovi avtoriteti.
V dokumentih, ki so bili predstavljeni vojaškemu tožilstvu, obstaja referenca na to, da je Kolčak sodeloval z antantnimi in zavezniškimi silami, vključno z Britanijo, Francijo, Japonsko in ZDA, ki so intervenirale na strani protirevolucionarnega belega gibanja med revolucijo leta 1917.
Politične povezave z Britanci in Američani
V času Sovjetske zveze je bil Kolčak prikazan kot lutka zahodnih sil. Ta oznaka je morda malo pretirana, vendar so Kolčakove tesne vezi z Veliko Britanijo in ZDA dobro dokumentirane. Nekateri zgodovinarji poudarjajo Kolčakove povezave z zahodnimi interesi. Zgodovinar Oleg Budinski pravi, da dejstvo, da je Kolčak postal vodja protirevolucionarnega gibanja v Sibiriji ni naključno. »Več kot očitno je, da je ključno vlogo igrala njegova prepoznavnost pri političnih krogih v Britaniji in v ZDA.«
Kolčak je bil zaradi revolucionarnega vrenja prisiljen odstopiti kot poveljnik črnomorske flote poleti 1917 in kmalu zatem zapustil Rusijo. Nekaj mesecev pred boljševiško vstajo je odpotoval v Veliko Britanijo in nato še v ZDA. Uradni cilj njegovega obiska v ZDA so bila predavanja o polaganju min, čeprav sta ga sprejela sam predsednik Woodrow Wilson in predstavniki State Departmenta.
Na poti v Mezopotamijo
Kolčaku so Britanci ponudili uradno mesto, potem ko je prosil za dovoljenje služiti v britanski vojski in nadaljevati svoj boj proti Nemčiji v času, ko so revolucionarji pod vodstvom boljševikov poskušali z Nemci doseči mir. Kolčak je bil po sprejetju v britansko vojsko poslan na fronto v Mezopotamijo, vendar je med potjo dobil sporočilo s strani britanske obveščevalne službe, da naj spremeni svojo pot in odpotuje na ruski daljni vzhod. Britanci so preko njega (kot je sam povedal) tam želeli vzpostaviti protirevolucionarno silo.
Fai / Legion Media
Jeseni leta 1918 je Kolčak prispel v Omsk, veliko mesto na zahodu Sibirije, kot vojni minister v sibirski protiboljševiški liberalni vladi. Po štirih dneh se je zgodil prevrat, Kolčak je postal diktator in se razglasil za vrhovnega vodjo Rusije.
Francoski častniki v Omsku so trdili, da je Kolčakov prevrat podprla britanska stran, zgodovinar Vladimir Handorin pa v svoji knjigi z naslovom Admiral Kolčak: Resnica in Miti piše, da so bili Britanci, če že nič drugega, vsaj dobro informirani o dogajanju. Ko je postal »vrhovni vodja« je Kolčak nadaljeval tesne stike z britansko vojaško misijo. Njen vodja Alfred Knox je dejal »Nedvomno je [Kolčak] najbolj primeren Rus za naše potrebe na Daljnem vzhodu.
Množična podpora it tujine
Kolčak je užival neposredno vojaško pomoč iz tujine. Na ruskem daljnem vzhodu so bile vojaške enote iz Francije, Velike Britanije, Češkoslovaške, ZDA in Japonske. Kolčakove enote so dobivale sredstva iz tujine, stopnja njegove odvisnosti od zunanjih zaveznikov pa se verjetno najbolje odraža v odgovoru, ki ga je dal enemu izmed svojih tesnih sodelavcev, generalu Konstantinu Saharovu, ko ga je ta vprašal, zakaj ne želi v Rusiji ponovno vzpostaviti monarhije. Vrhovni vodja je odvrnil: »Kaj bodo pa rekli naši tuji zavezniki?«
Na začetku je zunanja pomoč Kolčaku omogočila, da je spomladi 1919 zavzel Ural ter se začel približevati reki Volgi in ogrožati Moskvo, vendar so boljševiki mobilizirali svoje enote in ga na koncu porazili. Kolčaka so revolucionarjem predali Čehi in francoski general v mestu Irkutsk. Po kratki preiskavi njegovih dejanj je bil usmrčen brez sojenja.
V času praznovanja 100-letnice oktobrske revolucije lik Kolčaka še naprej deli rusko javnost in ostaja predmet razprav.