Ime Feliksa Dzeržinskega v ruski javnosti še vedno buri duhove

Feliks Dzeržinski (1877-1926), prvi vodja sovjetskih protiobveščevalcev, še vedno buri duhove v ruski družbi. Mnogi ga imajo za narodnega heroja, drugi pa ga krivijo za rdeči teror v zgodnjih 20. letih.

Iz zapora na oblast

Leta 1895 se je Dzeržinski pridružil lokalni marksistični skupini. Oblasti so ga izključile iz gimnazije zaradi revolucionarnih aktivnosti, s čimer se je začel njegov boj proti caristični Rusiji.

Kot član ruske socialdemokratske delavske stranke je 11 let preživel v zaporu in izgnanstvu. Izpuščen je bil šele po februarski revoluciji leta 1917, nato pa se je pridružil boljševikom, ki so oktobra istega leta prevzeli oblast v državi.

Feliks Dzeržinski v orjolskem zaporu, 1914.

Lenin je globoko cenil njegovo močno voljo in sposobnosti, zato je 20. decembra 1917 boljševiška vlada Dzeržinskega postavila na čelo novoustanovljene obveščevalne agencije Čeka, ki je bila predhodnica vseh ostalih: OGPU, NKVD, KGB in današnjega FSB.

“Vitez proletariata"

Obdobje med letoma 1917 in 1922 je bilo za boljševike precej težavno, saj so se znašli v državljanski vojni s protikomunističnimi silami. Čeka je dobila nalogo zatreti vse protirevolucionarne manifestacije. Čekisti so imeli neomejeno moč in so lahko aretirali ter usmrtili praktično vsakogar, zgolj na podlagi obdobje zelo kratkih "revolucionarnih sojenj".

Dzeržinski se je kot vodja tega sistema obnašal brutalno. "Aretirani zarotniki morajo biti usmrčeni kar se da hitro," je nekoč zapisal svojemu podrejenemu v Ukrajini. "Ne obremenjuj se preveč s sojenji. Ustreli jih." Obenem pa lahko v njegovih ukazih najdemo pozive, naj ne pretiravajo in naj zaprejo le tiste, katerih krivda je nedvoumna.

Ukaze o usmrtitvah je podpisoval ob strogem prepričanju, da se nahaja na pravi strani zgodovine. Stalin je Dzeržinskega po njegovi smrti oklical za "predanega viteza proletariata", drugi vzdevek, Železni Feliks, pa se je še bolj prijel.

Krvave roke

Zgodovinarji še vedno razpravljajo o številu umrlih v obdobju t. im. rdečega terorja med državljansko vojno, za katerega je bila večinoma odgovorna prav Čeka. Ocene segajo od 50.000 ljudi pa vse do milijona žrtev.

Leonid Mlečin, novinar in zgodovinar, je v svojem članku zapisal: "Imel se je za človeka, osvobojenega vseh moralnih norm." Po njegovih besedah je Dzeržinski iznašel sistem nasilja, ki ga je kasneje uporabil Stalin v svojih čistkah.

Pozitivna dediščina

Tisti, ki podpirajo Dzeržinskega, pravijo, da sovjetska obveščevalna služba ni le zatirala javnosti, ampak jo je tudi varovala. Aleksander Zdanovič, zgodovinar in upokojeni oficir FSB, je dejal: "Napačno bi bilo portret tega nenavadnega človeka slikati zgolj s črno barvo."

Opozarja tudi, da je med letoma 1924 in 1926 Dzeržinski deloval kot ekonomist in je pri tem pokazal zavidljive sposobnosti. Poleg tega je nadzoroval ustanovitev sistema sirotišnic in otroških komun, kar je pripomoglo k reševanju problema brezdomcev, še posebej takoj po koncu državljanske vojne.

Vojna spomenikov

Fotografija iz 22. avgusta 1991 prikazuje množico, ki opazuje odstranjevanje spomenika Dzeržinskemu na trgu Lubjanka.

Ne glede na kontroverznost, ki spremlja njegovo ime, pa njegova zapuščina ostaja jabolko spora še dolgo po njegovi smrti. Avgusta leta 1991, kmalu po razpadu Sovjetske zveze, so moskovske oblasti odstranile njegov spomenik iz trga Lubjanka, kjer je stal pred sedežem KGB. Le tako so ga lahko obvarovali pred jeznimi protestniki, ki so hoteli uničili simbol vladnega nadzora.

Še danes se v javnosti pojavljajo burne razprave o tem, ali bi se moral Železni Feliks vrniti na svoje mesto na Lubjanki. Spomenik se danes nahaja v muzejskem parku v Moskvi, skupaj z drugimi "upokojenimi" kipi komunističnih voditeljev.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: