Vprašanje preteklih migracij iz Rusije je v zadnjem času tudi v Sloveniji postala zadeva, ki je pritegnila več zanimanja strokovnjakov. Prebivalci z območja Ruskega imperija so v prvih desetletjih 20. stoletja odhajali iz svoje domovine iz več razlogov, vsekakor pa med njimi ne moremo spregledati oktobrske revolucije, od katere mineva ravno 100 let.
Državljanska vojna sproži val beguncev iz Rusije
Kmalu po revoluciji je namreč izbruhnila krvava državljanska vojna, v kateri so bili glavni protagonisti »revolucionarji« (podporniki revolucije) oz. poznejša Rdeča armada na eni strani in »kontrarevolucionarji« oz. Bela armada na drugi strani, za katero pa se niso borili zgolj caristi (čeprav so jo povečini vodili bivši carski generali), ampak tudi različni liberalci, podporniki republikanske ureditve, manj radikalni socialisti itd. Verjetno je tudi ta odsotnost skupnega političnega cilja (cilja, kakšna bi morala biti Rusija po porazu boljševiške revolucije), eden od dejavnikov, ki je vplival na njihov poraz v vojni.
Pomembna prelomnica sta leti 1922-1923, ko Bela armada doživlja dokončen poraz v ruski državljanski vojni, vsaj v zahodnem delu države. Po najvišji oceni je domovino zapustilo 2.000.000 ljudi, ki so potovali zlasti na ladjah, natrpanih z begunci. Po novejših in bolj preverjenih ocenah naj bi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) svoj novi dom našlo okoli 44.000 ruskih beguncev* (po novejših in bolj preverjenih ocenah), največ v Beogradu. Bilo je tudi več deset tisoč ruskih emigrantov, ki so šli skozi SHS le »tranzitno« proti drugim državam, zlasti Franciji in Nemčiji.
Prvi val selitev se je začel že v letih 1918-1919, ko je iz države odhajalo predvsem plemstvo, pozneje pa postane demografska sestava emigrantov veliko bolj raznovrstna. Izseljevanje je trajalo predvsem do leta 1924, a so se nekateri prišleki iz Rusije pojavili tudi kasneje. Poseben primer so kadeti, ki so sprva prebegnili na Kitajsko, zaobšli praktično pol sveta in se znašli v jugoslovanski državi leta 1928.
Večina emigrantov v Kraljevini SHS in tudi Sloveniji je bila iz južnega dela nekdanjega Ruskega imperija (danes deli Rusije in Ukrajine, op. ur.), z območij Črnega morja, Odese, Novorossijska, Kerča in Krima. V glavnem je šlo za organizirane skupine, ki so tvorile t. i. »emigracijske valove«.
Radovan Pulko
Od Krima do Štajerske
Emigracijo v Slovenijo zaznamujeta predvsem dve skupini. Eno predstavljata Krimski in Donski kadetski korpus, ki sta zapustila državo na Krimu, se odpravila proti Istanbulu, nadaljevala pot preko Egejskega in Jadranskega morja, zaplula v Luko Bakar in odšla po kopnem proti Strnišču (danes Kidričevo). Drugo pomembno skupino je predstavljal konjeniški polk Ivana Glebova, ki je odšel s Krima v Galipoli, kjer je bilo veliko taborišče prvega armejskega korpusa ruske vojske. Tam je prebil leto dni, nato pa odšel preko Đevđelije (danes Makedonija) do Slovenije.
Prihod prvih emigrantov v Ljubljano se je zgodil že januarja 1920, šlo je za zelo majhno število. Že za september 1920 obstaja podatek o 476 emigrantih. Popis Kraljevine SHS za januar 1921 kaže, da je bilo v Sloveniji takrat 1.630 ruskih emigrantov. Nove skupine so še prihajale, a se pozneje natančnih evidenc o ruskih prišlekih ni vodilo. Natančnih številk o priseljencih iz Rusije do leta 1930 tako ni, a na podlagi preučenih virov lahko ocenjujemo, da je njihovo največje število znašalo do 2.500.
Strnišče, naselje ruskih beguncev
Rusi v Sloveniji so bili najbolj skoncentrirani v majhnem naselju Strnišče (danes Kidričevo) na Štajerskem, ki takrat niti ni bil »pravi« kraj, kot ga poznamo danes. Med prvo svetovno vojno je bilo sprva tam taborišče za ruske vojne ujetnike (v poznejših letih vojne je bilo za potrebe avstro-ogrske vojske tam vzpostavljeno tudi barakarsko naselje z rezervnimi bolnišnicami, lastno termoelektrarno, kopališčem, kinodvorano itn.).
Z razpadom Avstro-Ogrske je skrb za kompleks v Strnišču prešla na slovensko deželno vlado, ki začne tja naseljevati ruske begunce. Po popisu iz leta 1921 je bilo v Strnišču 1.013 Rusov, skoraj dve tretjini vse ruske populacije v Sloveniji. Po letih vojne so bili vsi prostori tega vojnega naselja sicer precej dotrajani in tudi izropani, zato so ruski begunci na začetku živeli v obupnih materialnih in higienskih razmerah, tudi elektrike več ni bilo, pozimi je primanjkovalo odej. Sčasoma so se razmere vendarle spet nekoliko izboljšale.
Ne glede na takšne razmere so ruski begunci vzpostavili urejeno šolstvo. V Strnišču je bila organizirana šola na ravni gimnazije, ki je vključevala tudi elemente stroge ruske vzgoje z vojaškim povelji. Krimski kadetski korpus je izpeljal dve šolski leti, Donski korpus je izpeljal eno leto in se nato preselil v Bilećo. Kader je imel očitno dobre organizacijske sposobnosti in tako so kadeti hitro imeli pevski zbor, pihalni orkester in amatersko gledališče, ki so mu pomagali tudi maskerji iz mariborskega gledališča.
Za zadovoljevanje svojih potreb so v naselju odprli še obrtno delavnico, fotografski studio, mizarstvo, ključavničarstvo in druge dejavnosti. Tudi Krimski kadetski korpus se je pozneje odselil, in sicer v Belo Crkvo. Mnogi od teh kadetov so se pozneje znašli med najboljšimi študenti v Jugoslaviji, denimo Juri Mahlovski, ki je bil pozneje tudi partizanski borec in oficir JLA.
Zgodovinski spomin na taborišče ruskih ujetnikov se opazneje obuja šele v zadnjih letih. Postavljenih je bilo deset tabel na mestu bivših objektov, vzpostavljena zgodovinska pot, rusko veleposlaništvo je prispevalo tablo na vojaškem pokopališču. Vsako leto poteka v Kidričevem tudi tradicionalna spominska prireditev. Zgodovinsko društvo Kidričevo, ki ima pomembno vlogo pri teh projektih, si zdaj prizadeva še za spomenik ruskim kadetom.
Vojni muzej Logatec
Ruski vojaki varujejo meje in gradijo slovenske železnice
Najbolj opazna skupina med prišleki so bili vsekakor vojaki, ki so povečini nadaljevali svojo službo v novi domovini, saj jih je Kraljevina SHS takoj uporabila za varovanje novih državnih meja, vključno z mejami z Madžarsko, Avstrijo in Italijo na slovenskem ozemlju. Delovali so v mešanih skupinah, skupaj z vojaki jugoslovanskih narodov. Oficirji nekdanje ruske vojske so ohranili svoje carske uniforme, medtem ko so navadne vojake oblekli v jugoslovanske uniforme. Tako so aktivno branili meje do leta 1922.
Ruski vojaki so na Slovenskem pomagali pri uresničevanju gradbenih projektov. Primer je gradnja železnice Ptuj-Ljutomer-Murska Sobota. Odsek Ptuj-Ljutomer je tako gradila 1. kubanska divizija, odsek Ormož-Ptuj pa donski kozaki. Takrat ustanovljeno podjetje Tehnika, ki ga je vzpostavil poveljnik teh enot, general Bradulj, je opravljal tudi številna druga gradbena dela po celotni jugoslovanski državi.
Bolne zdravijo ruski zdravniki
V Slovenijo je prišlo veliko zdravnikov, ki so na novo ustanovili številne zdravstvene ustanove, kar je bilo povezano z velikim številom bolnikov med emigranti. Primeri so zdravstvena točka na Bledu, zobozdravstvena ambulanta v Strnišču (oktober 1921), rusko društvo Rdečega križa in ruska ambulanta v Ljubljani.
Posebnega pomena pa je sanatorij ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike na gradu Vurberk med Ptujem in Mariborom, ki je deloval na zelo visoki ravni. Šlo je za zgodbo, ki bi zahtevala svoje poglavje. Sprva je bil sanatorij namenjen predvsem oskrbi ruskih emigrantov, a je sčasoma začel sprejemati tudi ostale. V 15 letih se je tam zdravilo 2618 bolnikov, od tega 1.617 ruskih emigrantov, 780 Jugoslovanov in tudi 21 tujih državljanov. Iz emigrantskega tiska je mogoče izvedeti, da je bil celo sin pomembnega jugoslovanskega politika premeščen tja iz švicarskega sanatorija, ker ga v Švici niso mogli pozdraviti.
Dvig kulture, univerze in rojstvo kemične industrije
Kar nekaj pribežnikov je bilo umetnikov: baletnikov, opernih pevcev, gledališčnikov, likovnih ustvarjalcev. Znan primer sta igralca Marija Nablocka (Borislavska), ki je bila vrsto let pomembna članica Narodnega gledališča (današnja Drama), in Boris Putjata, ki je bil leta 1922 razglašen za najboljšega igralca v Sloveniji in je učil prve slovenske igralce. Lahko bi navedli tudi zakonca baritonista Borisa Popova in balerino Nino Kirsanovo, ki sta občasno nastopala tudi v Ljubljani (Russia Beyond Slovenija bo na temo vpliva ruskih emigrantov na kulturno življenje v Sloveniji kmalu pripravil poseben ločen prispevek, op. ur.).
Emigranti iz bivšega Ruskega imperija so že leta 1920 predavali na novoustanovljeni prvi slovenski univerzi v Ljubljani in pomembno vplivali na razvoj slovenskega visokega šolstva. Med njimi so ekonomist in pravnik Aleksander Bilimovič, predavatelj na Pravni fakulteti Jevgenij Spektorski, zdravnik in kemik Evgen Kansky, ki je skupaj z ženo postal pionir kemične industrije v Sloveniji in pripomogel k popolni Medicinski fakulteti. Tu so še lektor ruskega jezika Nikolaj F. Preobraženski, Nikolaj M. Bubnov, Aleksej Kopylov, Vasilij V. Nikitin, Aleksander Maklecov, Mihail N. Jasinski in drugi emigranti, ki so s svojim znanjem dvigali kvaliteto in ugled ljubljanske univerze.
Tehnični strokovnjaki in šahovski velemojstri
Še en primer področja, kjer so imeli pomemben vpliv ruski emigranti, je letalstvo. Prvo potniško letališče v Sloveniji (Ljubljana-Polje) je postavil ruski arhitekt Juri Nikolajevič Šreter. Tudi med prvimi slovenskimi in jugoslovanskimi piloti so bili nekdanji »asi« ruskega letalstva in heroji prve svetovne vojne, kot so Viktor Nikitin, Vladimir Striževski in Mihailo Jarošenko. Med emigranti je bilo veliko tehničnih strokovnjakov na različnih področjih, letalstvo je zgolj eden od primerov.
Slovenija je gostila vrhunske šahiste z ruskega prostora. Eden od največjih igralcev in teoretikov vseh časov Aron Nimcovič se je zdravil v omenjenem sanatoriju na Vurberku. Na turnirje pa so prihajali drugi šahisti, ki sicer niso stalno živeli v Sloveniji, a so tu pustili močan vtis. Aleksander Aljehin, eden od prvih štirih ruskih šahistov s statusom šahovskega velemojstra in svojčas morda celo najboljši šahist na svetu, je enkrat je nastopil v Ljubljani in odigral večje število simultank, leta 1931 pa je na odmevnem turnirju na Bledu gladko pometel s tekmeci svetovnega kova. V Sloveniji je nastopil tudi njegov tekmec Efim Bogoljubov, večletni šahovski prvak Nemčije.
Vojni muzej Logatec
Ruske organizacije
Ruska skupnost na Slovenskem je vzpostavila ogromno število svojih organizacij. Ruska kolonija, Ruska matica, Rusko društvo Rdečega križa, Ruski Sokol, Ruska splošna vojaška zveza, Društvo ruskih oficirjev, Zveza Gallipolijcev, Zveza ruskih vojnih invalidov, Nacionalna zveza Ruske generacije, legitimisti, skavtske organizacije so le nekatere izmed njih. Njihovo delovanje je še posebej podrobno opisano v knjigi Ruska emigracija na Slovenskem 1921-1941.
Po eni strani so sredstva za delovanje posebej zbirale ruske organizacije, po drugi strani pa je njihovo delovanje finančno podpirala jugoslovanska državna komisija za ruske begunce, saj so bili Karađorđevići precej naklonjeni Romanovim. Vsekakor drži, da so se morale ruske organizacije pogosto znajti same, kakor so pač znale.
Rusi odhajajo
Sčasoma lahko po Sloveniji in vsej Jugoslaviji opazimo trend zmanjševanja števila ruskih emigrantov. Selili so se namreč v druge države, kjer je bilo več zaposlitev, ki jih za vse v Sloveniji primanjkovalo. Mnogi so se denimo zaposlili v avtomobilski industriji v Franciji, nekateri so odšli »čez lužo«, v Brazilijo. Nekateri pa so se celo šolali v Belgiji in nato odšli delat v Kongo. Popis prebivalstva leta 1931 govori o 1.352 ruskih beguncih (spomnimo na oceno, da je njihovo maksimalno število v 20-ih znašalo do 2.500).
Radovan Pulko je slovenski zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva Kidričevo. Je avtor knjige Ruska emigracija na Slovenskem 1921-1941, ki je izšla pri Vojnem muzeju Logatec. Predvidoma prihodnje leto bo na temo ruske emigracije izšla še ena knjiga.