Aleksander Solonik, znan pod psevdonimom Saša Makedonski, je bil verjetno najbolj razvpit ruski najeti morilec, ki so ga odlikovale skoraj nadčloveška natančnost pri streljanju, neustrašnost in neverjetna sreča. Njegovi "dosežki" so navdihnili dva filma, devet TV-serij, tri knjige in kup dokumentarnih filmov.
Rodil se je leta 1960 in svoje prvo usposabljanje pridobil v sovjetski vojski, kjer je služil v tankovski diviziji. V zgodnjih 80. letih je stopil v policijske vrste, vendar so ga po 6 mesecih odpustili zaradi nasilja in krutosti do osumljencev. Vrnil se je domov v rodni Kurgan, kjer je delal kot grobar.
Njegov seznam tarč vključuje najbolj znane ruske kriminalne šefe 90. let. Nekateri pravijo, da umorov nikoli ni načrtoval do potankosti, ampak se je zanašal na svojo intuicijo.
Po valu hladnokrvnih umorov, večkratnih aretacij in drznih pobegov je bil prisiljen zapustiti Rusijo in oditi v Atene, kjer je najel dvorec in tam živel z 22-letno rusko manekenko Svetlano Kotovo.
Makedonski je pretrgal vezi z vsemi svojimi nekdanjimi "delodajalci" in odnosi med njimi so se tako ohladili, da je portrete svojih šefov uporabljal kot tarče za vajo. Znani morilec pa ni dojel, da je njegovo domovanje opremljeno s prisluškovalnimi napravami njegovih sovražnikov.
Ruski kriminalni šefi so se zavedali, da jim je na sledi eden od najhujših morilcev, zato so se odločili udariti prvi in za njim poslati še enega zloglasnega ubijalca, Sašo Soldata. Ta bi moral Makedonskega izslediti in odstraniti. Ni presenečenje, da sta se z Makedonskim že poznala in ta ga je prav prijazno sprejel, ko se je pojavil v njegovi rezidenci v Atenah z nekaj prijatelji.
Kmalu zatem je grška policija našla Makedonskega zadavljenega (njegovo telo je bilo tudi polito s kislino). Truplo njegove spremljevalke Svetlane je bilo razčetverjeno. Leta kasneje so za ta umor obsodili prav Sašo Soldata.
Diplomant glasbene šole in nekdanji delavec v tovarni vesoljske industrije v Moskvi je bil v mladih letih vpoklican v vojsko, kjer so mu dodelili mesto med elitnimi marinci. Bodoči morilec je užival v svoji vojaški izkušnji in prosil, naj ga pošljejo na bojišče, ko je izbruhnila prva čečenska vojna leta 1994, vendar mu to ni bilo usojeno.
Bil je razočaran, ker njegova vojaška kariera ni napredovala, zato je pogosto obiskoval lokalne gostilne. Po krvavem obračunu v enem izmed barov s člani moskovske organizirane kriminalne skupine, so njegove pretepaške sposobnosti tako navdušile njegove nasprotnike, da so ga povabili, naj se jim pridruži.
V službi teh silakov je Soldat končno dobil priložnost uporabiti vse smrtonosne sposobnosti, ki jih je razvil kot ruski marinec. Še posebej inovativen je bil pri pripravah in iskanju idealne preobleke. Na primer, Soldat se je pridružil skupini serviserjev in jih nekaj dni oponašal. Spoprijateljil se je s skupino lokalnih delavcev in z njimi hodil na kosilo blizu mesta, kjer se je po navadi nahajala njegova naslednja tarča.
Soldat si je pridobil sloves nadarjenega igralca in neusmiljenega morilca, saj je svojo žrtev in njenega nepripravljenega varnostnika pogosto presenetil. Morilca so končno aretirali leta 1999 in ga obsodili na 24 let zapora.
V nasprotju z drugima dvema, življenje Šepajočega Maksa ni bilo polno razočaranj in neuspehov. Poslovni časopis Kommersant je nekoč objavil, da so se novinarji imeli priložnost srečati s Šepajočim Maksom, ki pa sploh ni izgledal kot morilec, ampak kot poslovnež, ki je trgoval z nafto in posedoval štiri zasebna letala.
Za masko poslovneža, ki je sledil črki zakona, pa se je skrival hladnokrvni morilec. Poškodbo, zaradi katere je šepal, je staknil v prometni nesreči. Njegov opis delovnih nalog je obsegal izsiljevanje denarja od poslovnežev, ubijanje nasprotnikov in organiziranje vrste terorističnih akcij v Moskvi.
Šepajoči Maks je bil znan po svoji brutalnosti in drznem pristopu k delu. Leta 1993 so on in njegovi možje začeli v mestnem središču streljati z avtomatskim orožjem in pri tem ubili pet ljudi, ki so jim dolgovali denar. V istem letu se je sprl z zaposlenimi na nekem lokalnem parkirišču, zato se je kasneje vrnil in v zrak vrgel celotno parkirišče.
Njegov seznam drznih umorov se zdi neskončen, vendar ga je policija leta 1996 končno aretirala. Presenetljivo je bil obtožen le nezakonitega posedovanja orožja in poneverbe osebnih dokumentov.
Obsojen je bil le na 2 leti zapora, ki jih je že odslužil, medtem ko je čakal na sojenje. Stvari so nato postale še bolj bizarne. Šepajoči Maks je postal globoko veren človek. Nikoli ni bilo jasno, ali ga je zares pekla vest in se je kesal za svoje grehe. Kmalu po izpustitvi na prostost leta 2000 so ga ustrelili pred cerkvijo v Moskvi. Še vedno pa ni znano, kdo je naročil umor in kdo ga je izvedel.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
