Leta 1947 so bile razmere na Bližnjem vzhodu zelo napete, vsak teden so padale bombe in potekali nasilni spopadi. Velika Britanija, ki je upravljala s Palestino od leta 1920, je želela preklicati svoj mandat in pustiti bivšo kolonijo pri miru. Vendar je bilo jasno, da bo neodvisnost prinesla samo še več prelivanja krvi in vojskovanja.
Naraščale so napetosti med palestinskimi Arabci (1,2 milijona ljudi oziroma 65 odstotkov prebivalstva) in judovskimi naseljenci (608.000 ljudi oz. 35 odstotkov). Arabci so bili proti judovski državi v Palestini in so grozili, da jo bodo »zabrisali v morje«, če bi slučajno nastala. Toda Judje, ki so ravnokar doživeli grozote holokavsta, so bili pripravljeni na boj za ustanovitev svoje domovine.
Getty Images
Vendarle so za ta cilj potrebovali diplomatsko in gospodarsko podporo. Presenetljivo je, kdo je postal glavni izraelski zaveznik v vojni za neodvisnost 1948-1949 (Arabci jo poznajo pod nazivom »Katastrofa«). V želji po širitvi sovjetskega vpliva po zmagi v drugi svetovni vojni je bil Stalin pripravljen nuditi podporo Judom.
Skupni cilj
Stalin sicer ni bil navdušen nad promoviranjem judovskih interesov v Palestini. Že prej je zagnal več projektov za avtonomijo Judov znotraj Sovjetske zveze (na čelu s posebno avtonomno regijo v Sibiriji), a so pobude spodletele. Stalin vsekakor ni bil pripravljen dovoliti sovjetskim državljanom judovskega porekla, da bi množično emigrirali v Izrael.
Ruski zgodovinar in novinar Leonid Mlečin je za radio Eho Moskvipovedal, da je bila »ustanovitev judovske države v Palestini način, kako bi Stalin potisnil Veliko Britanijo, ki jo je sovražil, proč z Bližnjega vzhoda«. Ker so bili arabski režimi pogosto probritanski, je Stalin raje delal s sionisti.
Global Look Press
Prej sovjetska zaveznica v svetovni vojni in zdaj geopolitična tekmica Velika Britanija je bila osovražena tudi med judovskimi naseljenci. Leta 1946 so sionistični borci bombardirali hotel King David v Jeruzalemu, kjer je bila stacionirana britanska uprava, umrlo je 91 ljudi. Sionisti in ZSSR so tako imeli skupen cilj – nagnati Britance – čeprav iz različnih razlogov.
Diplomatske vojne
Ko je bil ukinjen mandat Velike Britanije, se je palestinsko vprašanje preselilo v Združene narode, ki so morali najti rešitev. Velika Britanija je bila sicer proti neodvisni judovski državi, glavni sili povojnega sveta – ZDA in Sovjetska zveza – pa sta se zavzemali za dve ločeni državi, čemur so močno nasprotovale arabske države. Novembra 1947 je potekalo glasovanje na plenarnem zasedanju generalne skupščine OZN.
Sovjetski veleposlanik pri Združenih narodih Andrej Gromiko je takrat v svojem govoru povedal naslednje: »Judje so bili povezani s Palestino skozi dolgo zgodovinsko obdobje.« To je bilo v nasprotju z arabskim stališčem, da je ustanovitev Izraela nepravična. ZSSR je bila celo prva država, ki je uradno priznala Izrael, že dva dneva po razglasitvi neodvisnosti 14. maja 1948.
Global Look Press
Sionisti dobijo sovjetske puške
ZDA, ki so prav tako podpirale ustanovitev Izraela, so uradno prepovedale dobavo orožja na Bližnji vzhod. Moskva pa je pošiljala orožje sionistom, toda le neuradno in preko drugih držav, denimo Češkoslovaške. Sovjetska zveza je uporabila nemško orožje, ki ga je zasegla na koncu vojne.
Izrael je dobil puške, možnarje in celo lovce Messerchmitt od Češkoslovaške, seveda s sovjetskim soglasjem. Judovska država je imela tudi druge vire orožja, dobivala ga je z vsega sveta in na vse možne načine, vsekakor pa je ZSSR odigrala veliko vlogo pri izraelski zmagi leta 1948.
Konec prijateljstva
Stalinova podpora poslanstvu Izraela pa ni trajala dolgo. Julius Košarovski, izraelski zgodovinar, rojen v Rusiji, v knjigi o sionističnem gibanju v ZSSR pojasnjuje, da so se izraelsko-sovjetski dvostranski odnosi poslabšali kmalu zatem, ko je izraelska odposlanka v Rusiji Golda Meir začela govoriti o vprašanju selitve sovjetskih Judov v Izrael.
AP
Sovjetski odgovor je bil jasen »ne«. Uradno stališče Moskve je bilo, da so vsi sovjetski Judje, enako kot vsi prebivalci ZSSR, zelo zadovoljni s stanjem v sovjetski državi in niso potrebovali neke Obljubljene dežele. Izraelski politiki tega niso mogli sprejeti, zato so kmalu poiskali svojo zaveznico v ZDA.
Novo zavezništvo Izraela z ZDA je imelo ogromne posledice v naslednjih letih in desetletjih. Leta 1952 je bilo denimo aretiranih in usmrčenih 13 članov Judovskega antifašističnega komiteja, ki je imel bazo v Sovjetski zvezi. V začetku 50. let in vse do konca hladne vojne je Sovjetska zveza podpirala arabske država v konfliktih proti Izraelu.