Kako je v ruski zgodovini cvetela korupcija

Vladati prostranemu ruskemu ozemlju je bila težka naloga, saj je bilo izplačevanje plač uradnikov v oddaljenih regijah precej oteženo. Za lokalno oblast je bilo precej lažje, če so svoje storitve zamenjevali za materialne dobrine, saj je bila blagovna menjava precej bolj uveljavljena kot denarna.

Če zakopljemo globlje, ugotovimo, da so obstajale različne vrste podkupnin: počest (plačilo, preden so bila dogovorjena dejanja izvedena), pominki (plačilo po izvedenih dejanjih) in posuli (obljubljena podkupnina za čim bolj ugodno odločitev sodišča). Le zadnja oblika je formalno gledano veljala za nezakonito. V takšni situaciji je bilo ločevanje med zakonitimi in nezakonitimi dejanji lokalnih oblastnikov pogosto zelo težko, centralni aparat pa ni zmogel nadzirati vsega, kar se je dogajalo v oddaljenih provincah v državi. V določenih primerih so izvedli podrobne preiskave, a to se je zgodilo le, ko so uradniki zahtevali več, kot je bila javnost navajena dajati.

Gos s kovanci

Pavel Fedotov

Prva oseba, ki je zaradi korupcije izgubila svoje življenje, je bil diakon, ki so ga ujeli pri sprejemanju ocvrte gosi, napolnjene s kovanci za podkupnino. Privedli so ga na mestni trg in razčetverili. To se je zgodilo leta 1556, le nekaj let po tem, ko je Ivan Grozni leta 1550 uvedel smrtno kazen za podkupovanje. Ko so diakonu odsekali roke in noge, ga je car vprašal, ali je bila gos okusna. Ivan Grozni je v svojih 37 letih usmrtil več kot 8000 državnih uradnikov.

Protikorupcijska vstaja

Le malo ljudi ve, da je v ruski zgodovini dejansko prišlo do protikorupcijskega upora. V času carja Alekseja I. (1645-1676) je povečanje davkov in cen soli pripeljalo do upora ljudi. Stvari so šle tako daleč, da je javnost ubila dva skorumpirana uradnika, Pjotra Trahaonitova in Leontija Plešejeva.

Plešejev je sprejemal podkupnine tistih, ki jim je sodil na sodišču in ustvaril skupino, ki je proti nedolžnim ljudem podajala lažne ovadbe. Te ljudi so nato vrgli v ječo in od njih poskušali izsiliti denar. Trahaonitov je bil znan po svojem neusmiljenem obravnavanju zaposlenih.

Kazen za kaznovalca

V času vladavine Petra Velikega (1689-1725) je bil boj proti korupciji glavna prioriteta. Zgleden primer tega je zgodba Alekseja Nesterova, finančnika, zadolženega za skrivno nadzorovanje državnega aparata in korupcije. Potem, ko je carja obvestil o sibirskem guvernerju, ki je dovolil nezakonito trgovino s tobakom in je bil ta v Sankt Peterburgu kaznovan s smrtjo, se je tudi Nesterov znašel sredi obtožb o korupciji.

Po ovadbi so z mučenjem iz njega izvlekli priznanje, da je sprejemal podkupnine v obliki materialnih dobrin in denarja od različnih ljudi, da bi jim zagotovil službo v državnem aparatu. Denar je jemal tudi od proizvajalcev alkohola. Njegovo usmrtitev je opazoval sam car.

Napis na plakatu pravi: Smrt korupciji! Kdo je sedaj največji sovražnik revolucije? - Jemalec podkupnine. Kdo je najnevarnejši in najskrivnejši tat narodnega premoženja? - Jemalec podkupnine. Kdo je sedaj najnevarnejši protirevolucionar? - Jemalec podkupnine.

Arhivska slika

Poslan v Sibirijo

Katarina II. je bila še ena vladarka, ki je poskušala izkoreniniti korupcijo v državi, čeprav viri pravijo, da so bili njeni poskusi manj kruti od tistih, ki so jih izvajali njeni predhodniki. "Naše srce se je zlomilo, ko smo slišali, da je neki matičar, Jakov Renberg, vzel denar od vseh ljudi, ki so prisegli zvestobo," je zapisala. "Renberga pošiljamo v izgnanstvo in na prisilno delo v Sibirijo, zgolj iz milosti. Za takšno hudo kršitev zakona pravica zahteva smrtno kazen."

Korupcija v provincah

19. stoletje prinaša veliko pričevanj iz prve roke o prejemanju in dajanju podkupnin. Eden takšnih primerov je dokument o podkupovanju v Permski provinci iz arhiva ruske plemiške družine Golicni, ki je tam imela svojo posest.

Zapisi kažejo, da se tudi plemstvo ni moglo izogniti plačevanju oblastem ter da je bila to razširjena in dolga tradicija. V začetku 19. stoletja so lokalni uradniki večinoma jemali podkupnino v obliki naravnih dobrin, kot so moka, kruh, sladkor, sadje, pšenica in druge. Kasneje, sredi stoletja, pa je takšne dajatve zamenjal denar. Rodbina Golicni je več let plačevala večini lokalnim državnikom.

Bombažni škandal

Korupcija je obstajala tudi v Sovjetski zvezi, v državnem aparatu pa so obstajale funkcije, na katerih ste lahko z lahkoto zaslužili nekaj denarja. Pod strogo vladavino Josifa Stalina se je korupcija zmanjšala na minimum, nato pa se je vrnila in ponovno zacvetela. Eden od bolj odmevnih primerov je t. i. bombažni škandal, imenovan tudi uzbeški primer, v katerega je bilo vpletenih 18.000 ljudi, ki so dajali in prejemali podkupnine.  

V preiskavi so obravnavali 800 kriminalnih dejanj in v zapor poslali več kot 4000 ljudi. Ta ogromen korupcijski primer je bil osredotočen na bombaž, ki ga je Sovjetska republika Uzbekistan proizvajala za Sovjetsko zvezo. Izkazalo se je, da so bili vlaki, ki bi morali biti polni najkvalitetnejšega bombaža, pogosto prazni ali napolnjeni z nekvalitetnimi ostanki. Uzbeški uradniki so podkupovali tiste, ki bi morali sprejeti naročila bombaža, da so prikazovali fiktivne pošiljke in za to kradli kremeljski denar.

Vas zanima več v zvezi z zadnjim primerom? Kliknite tukaj in preberite, kako je bombaž povzročil razpad Sovjetske zveze!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.