Katastrofa, kot je nismo videli že od srednjega veka
Lakota, ki je spodbudila ZDA, da je v sovjetsko Rusijo poslala veliko humanitarno misijo, velja za eno od največjih evropskih tragedij po črni smrti iz 15. stoletja. Zaradi posledic prve svetovne vojne, državljanske vojne in gospodarske politike boljševikov so se mnoge ruske regije soočile s stradanjem brez primere. Prizadetih je bilo več deset milijonov ljudi, umrlo pa naj bi jih vsaj pet milijonov. Katastrofa je prisilila sovjetski režim, da je prosila za pomoč iz kapitalističnega sveta.
Boj proti lakoti in "bolezen boljševizma"
V ZDA so aprila leta 1919 v kongresu sprejeli zakon o boju proti lakoti in namenili 100 milijonov dolarjev za pomoč evropskim državam s pomanjkanjem hrane po vojni. Boj proti lakoti je vodila novoustanovljena ameriška humanitarna administracija ARA pod vodstvom Herberta Hooverja, bodočega predsednika.
Mary Evans Picture Library / Global Look Press
Sovjetska Rusija sprva ni spadala na seznam držav, ki so bile upravičene do ameriške pomoči. V tem času so ZDA in druge zahodne sile vojaško intervenirale v ruski državljanski vojni in v mnogih regijah podprle protiboljševiške sile.
Program ZDA je bil pravzaprav usmerjen proti Rusiji, saj so želeli preprečiti širjenje levičarskega radikalizma v evropske države, ki jim je grozilo poslabšanje življenjskega standarda. Zgodovinar Bertrand Patenaude je dejal:
"Gospodarska in politična nestabilnost teh držav, od katerih so mnoge nastale na ruševinah starih imperijev, jih je naredila ranljive za okužbo z Vzhoda, ki se ji je reklo boljševistična bolezen. Evropski in ameriški državniki so bili prepričani, da je to bolezen povzročila lakota: boljševizem se je zgodil, ko so dobri ljudje postali lačni."
Prošnja ruskih intelektualcev in Kremlja za pomoč
Situacija se je drastično spremenila sredi leta 1921. Boljševiki so se upirali tuji intervenciji in premagali svoje nasprotnike. To je bila nova resničnost, ki so jo morali zahodni narodi sprejeti. Lakota je terjala tako visok davek, da je ni bilo več moč ignorirati. Okoli 100.000 ljudi je umrlo vsak teden.
Ruski pisatelj Maksim Gorki je apeliral na mednarodno javnost in prosil za pomoč. Naslednji je bil na vrsti Lenin, ki je za pomoč prosil mednarodni proletariat. Septembra je znani norveški raziskovalec Fridtijof Nansen nagovoril svet z govorniškega odra Društva narodov in dejal, da ni prav "obsojati na milijone ljudi na smrt zaradi sovraštva do sovjetskega režima".
Kmalu zatem je bil med ARA in sovjetsko vlado sklenjen dogovor, napačno pa je razmišljanje, da so ZDA zaradi pomoči Sovjetom opustile svojo politiko do režima, ki jo je zagovarjal Hoover. "Hoover je bil prepričan, da se bodo z odpravo lakote Rusi vrnili k pameti in si povrnili fizično moč za boj proti boljševiškim zatiralcem," dodaja zgodovinar Patenaude.
Nahraniti 10 milijonov ljudi na dan
Sputnik
Na koncu Hoover ni dosegel svojega političnega cilja. Ravno nasprotno, s tem, ko je rešil na milijone ljudi, je pomagal k stabilizaciji situacije v Rusiji in prispeval k legitimizaciji boljševistične oblasti v zavesti ruskih ljudi.
Situacija je bila zares drastična. Ljudje so bili po besedah novinarke in znanstvenice Cynthie Heaven prisiljeni jesti "rastlinje, pomešano z drevesno skorjo, glino, pa tudi druge živali in slamo s streh. Vlada je celo postavila straže na pokopališča, da bi ljudem preprečili odpiranje grobov."
Navaja tudi spomine enega od delavcev organizacije ARA v Rusiji: "Videl sem kupe trupel, napol golih in zmrznjenih, v najbolj grotesknih možnih pozah, na katere so prežali potepuški ljudje. Videl sem ta trupla in tega nikoli ne bom pozabil."
Sovjetske oblasti so odprle 7000 kuhinj, da bi nahranile ljudi v stiski, kar pa ni bilo dovolj. Do avgusta 1921 je ARA ustanovila 19.000 kuhinj in nahranila 10 milijonov ljudi vsak dan. Običajni meni je vseboval koruzni zdrob, kondenzirano mleko, kakav, bel kruh in sladkor, vse to pa je bilo uvoženo. Poleg kuhinj je ARA odprla tudi zavetišča za brezdomce in sirote ter se bojevala proti epidemiji tifusa.
"Vaša pomoč se bo zapisala v zgodovino kot edinstven, velikanski dosežek, vreden največje slave, ki bo za vedno ostal v spominu milijonov Rusov, ki ste jih rešili pred smrtjo," je zapisal Maksim Gorki v pismu Herbertu Hooverju.