Krvave lekcije prve čečenske vojne

Po razpadu Sovjetske zveze so se okrepile separatistične težnje v avtonomnih republikah v okviru nove, neodvisne države Ruske federacije. Te so najbolj do izraza prišle v Čečenski republiki, ki je razglasila neodvisnost in dobila naziv Čečenska republika Ičkerija. Njen samooklicani predsednik je bil nekdanji generalmajor Džohar Dudajev.

Ruski vojaki so že pred tem zapustili ozemlje republike, tam so ostale le ogromne zaloge orožja in tehnike. "V Čečeniji je takrat vladalo brezvladje. Zaostrovanje radikalnega, nacionalističnega razpoloženja v kombinaciji z veliko količino orožja ni predstavljalo nevarnosti le za celoten severni Kavkaz, ampak tudi za vzpostavljanje mlade demokracije v Rusiji," se spominja Ivan Ribkin, predsednik državne dume med letoma 1994 in 1996, ki je slednjega leta vodil tudi varnostni svet Ruske federacije.

Ruske oblasti so se bale, da bi primeru Čečenije lahko sledile tudi druge avtonomne republike. Za pripravo bojne operacije je običajno potrebnih več mesecev, vendar je državno vodstvo pohitelo. Že 11. decembra leta 1994 so na ozemlje Čečenije z zahoda, severa in vzhoda vstopile ruske enote, ki so nameravale v 2 urah zavzeti republiko, vendar so naletele na hud odpor sil Dudajeva.

Pogajanja

Ko govorimo o razlogih za izbruh prve čečenske vojne, ne smemo pozabiti na nafto. Čečenija je kot regija, v kateri se nahaja industrija za predelavo nafte, imela status off-shore območja znotraj Rusije. "V Čečenijo je leta 1992 v predelavo prišlo več kot 6 milijonov ton surove nafte. Pri tem se naftni derivati sploh niso vračali v državna podjetja. Predpostavljamo lahko, da so se separatisti vzdrževali na račun ruske nafte, bolj verjetno pa je to, da so Čečenijo uporabljali kot davčno oazo za izogibanje plačilom davkov," je v svoji knjigi Čečenija: Življenje v vojni zapisal Aleksander Čerkasov, predsednik organizacije za zaščito človeških pravic Memorial.

Po mnenju Ivana Ribkina Moskva še iz enega razloga ni mogla dovoliti čečenske neodvisnosti. Ta je postala nenadzorovana regija, ki je ogrožala rusko nacionalno varnost. "Prihajalo je do provokacij, ugrabitev, velikih kraj denarja, tudi iz ruskih bank. Meje republike pa niso bile pod nadzorom."

Takratni predsednik Vrhovnega sveta RF, Ruslan Hazbulatov, ki je bil leta 1994 na čelu mirovne misije v Čečeniji, je prepričan, da bi se lahko izognili vojaški intervenciji. "Prepričali so me, da grem tja s ciljem zrušiti Dudajeva z oblasti in to nam je uspelo. On je že pristal na pogajanja, vendar se je Kremelj nenadoma odločil za oboroženi napad."

"Majhna zmagovita vojna"

"Rusija ni imela jasne politike in vojaških ciljev - to je bila osnovna težava prve čečenske vojaške kampanje," meni politolog in direktor Sklada za učinkovito politiko, Gleb Pavlovski. Tekom leta 1994 je podpora predsedniku padla na zgolj 3%. To je bil po besedah Pavlovskega tudi glavni motiv za začetek vojne. "Majhna, zmagovita vojna" bi morala povečati priljubljenost Jelcina v ruski družbi.

Vendar Rusija ni uspela hitro zadušiti upora separatistov po vojaški poti. Ruski tanki so bili izpostavljeni strelom iz minometov. Vojaki, ki so preživeli, so padli v ujetništvo.

Vojna je trajala še leto in pol. Po vstopu v čečensko prestolnico Grozni in prihodu okrepitev je ruska vojska začela z množičnim čiščenjem, pri čemer so uporabili vojaško letalstvo in artilerijo. Mesto je bilo popolnoma uničeno. Po ocenah organizacije Memorial je število civilnih žrtev med čečenskim prebivalstvom doseglo 50.000, med pripadniki ruske vojske pa je umrlo 5.000 vojakov. Ni točno znano, kakšno škodo so utrpeli uporniki, a govori se o 2.700 žrtvah. Reakcija na dejanja Rusije je bil val terorističnih napadov, ki so jih organizirali uporniki.

Simptom razpada

Zgolj v prvih nekaj mesecih vojne je Čečenijo zapustilo 300.000 ljudi. Nekateri od njih so dobili status beguncev, po vojni pa so se vrnili nazaj domov. Večina pa je morala življenje začeti znova.

Prva čečenska vojna je med prebivalci Rusije povečala občutek, da država razpada, meni Pavlovski. "Čas je pokazal, da ta vtis ni bil pravilen, a to je bil močan dejavnik, ki je vplival na celoten politični proces," dodaja. "Družbeno zavest je močno pretresla nevarnost terorizma, ki so mu sicer rekli čečenski, v bistvu pa je bil mednarodni. Tipičen primer so Šamil Basajev in njegovi napadi po celotni Rusiji. To je že nekaj let kasneje v družbi ustvarilo pripravljenost na vojno," pojasnjuje Pavlovski.

Prva čečenska vojna se je končala avgusta leta 1996. Sodeč po sporazumih je bilo vprašanje o statusu republike odloženo za 5 let. Rusija je odpoklicala svoje sile, vendar je mir trajal le 3 leta, do začetka druge čečenske vojne.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite, kako se danes Rusija spopada z terorizmom na Severnem Kavkazu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.