Med vladavino Brežnjeva so sovjetski politični vici doživljali pravi razcvet. Poljubi s politiki, odkrita nečimrnost in starci v politbiroju so se odražali tudi v izmišljenih duhovitih situacijah, ki so si jih ljudje potiho pripovedovali po vsej Sovjetski zvezi.
Partija je povsod
Zaradi političnih vicev so se lahko sovjetski državljani znašli v škripcih, a to ni ustavilo ljudstva, da za mizo zbija vice o »absolutni oblasti« komunistične partije in njenega vodje, »našega dragega Leonida Iljiča« Brežnjeva. Med njimi je bil tudi tale:
Prižgem televizor in na prvem programu govori naš dragi Leonid Iljič. Preklopim na drugi program in tam spet Brežnjev. Preklopim na tretji program – spet on. Ko preklopim na četrti program, se pojavi polkovnik KGB-ja, ki žuga s prstom in pravi: »Preveč preklapljaš kanale!«
Tudi na račun kazni zaradi vicev ni manjkalo novih vicev:
»Leonid Iljič, ali imate kakšen hobi?« - »Da, o sebi zbiram vice.«
»Koliko pa ste jih že uspeli zbrati?« - »Dve koncentracijski taborišči in pol.«
Vloga Brežnjeva v sovjetski zgodovini
Včasih Brežnjeva v vicih primerjajo s prejšnjimi voditelji Sovjetske zveze: z voditeljem socialistične revolucije Leninom, s Stalinom kot zmagovalcem druge svetovne vojne in s Hruščovom, ki se je zapisal v zgodovino po pompoznih in pogosto neprimernih izjavah. Brežnjev pa je bil človek, ki je očitno dvignil roke in obupal nad upravljanjem z državo:
Lenin je dokazal, da lahko z državo upravljajo tudi kuharice. Stalin je dokazal, da lahko z državo upravlja samo en človek. Hruščov je dokazal, da lahko z državo upravlja tudi bedak. Brežnjev pa je dokazal, da se lahko z državo tudi sploh ne upravlja.
V Leninovem času je bilo kot v tunelu: vsepovsod tema, toda v daljavi svetloba. V Stalinovem času kot v avtobusu: eden je vozil, polovica je sedela [tu je mišljen tudi drugi pomen glagola »sedeti« kot »biti v zaporu«], ostali so se tresli. V času Hruščova je bilo kot v cirkusu: Eden govori, vsi se smejijo. V času Brežnjeva kot v kinodvorani: Vsi so čakali konec.
World History Archive / Global Look Press
»Mala zemlja«
Brežnjev je osebno sodeloval v veliki domovinski vojni, najpomembnejše obdobje njegove vojaške kariere pa je bila obramba območja pri mestu Novorossijsk (1.226 km južno od Moskve), ki so mu pravili tudi »Mala zemlja«.
Boj za »Malo zemljo« v drugi svetovni vojni ni imel ključnega strateškega pomena, vendar je v prvem zvezku Brežnjeve avtobiografije (izdana leta 1978, ko je Brežnjev vladal že 12 let) ta epizoda vojne prikazana kot izredno pomembna. Literarni kritik Konstantin Miljčin zajedljivo piše, da je Brežnjev hotel pokazati, kako je kar on kot polkovnik »prinesel zmago v veliki domovinski vojni«.
Knjiga med narodom ni bila preveč priljubljena, je pa zato med njim nastalo veliko vicev, ki se posmehujejo veliki vlogi partijskega šefa v drugi svetovni vojni.
Prepir med dvema udeležencema velike domovinske vojne. Eden reče:
»Ko sem jaz na Mali zemlji odločal o usodi druge svetovne vojne, si ti verjetno poležaval v Stalingradu!« (stalingrajska bitka seveda velja za eno največjih in najbolj krvavih, v kateri je ZSSR izgubila milijon vojakov, a preobrnila potek vojne proti nacistom)
Pred jurišem na Berlin maja 1945 Stalin reče Hruščovu: »Dober načrt imamo, tovariš maršal, a se moram najprej posvetovati s polkovnikom Brežnjevom!«
Strastni poljubi
Ralf Poller/Imagebroker / Global Look Press
Ena od znanih navad Brežnjeva je bila poljubljanje svetovnih voditeljev, s katerimi se je srečeval, in to na obe lici ter za povrh še na usta. V zgodovino se je najbolj zapisal poljub z generalnim sekretarjem partije v Vzhodni Nemčiji Heinrichom Honeckerjem, ki je bil posmehljivo ovekovečen v grafitu Dmitrija Vrubelja na ostankih Berlinskega zidu.
Prijateljski poljub Brežnjeva so izkusili tudi predsednik ZDA Jimmy Carter, palestinski voditelj Jaser Arafat, jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito, indijska premierka Indira Gandhi. Nekateri so pred poljubom uspeli pobegniti: kubanski voditelj Fidel Castro, britanska premierka Margaret Thatcher in romunski voditelj Nicolae Ceauşescu. Slednji se je izgovarjal na strah pred bakterijami. Pa se je pojavil nov vic:
Brežnjev ni preveč maral romunskega voditelja Ceauşescuja: Človek je odrasel, pa se še ne zna ljubiti.
Oblast starcev
Ko se je obdobje Brežnjeva bližalo h koncu, je bil vladajoči politbiro centralnega komiteja KPSS v celoti sestavljen iz zelo starih politikov, politbiro je imel povprečno starost skoraj 70 let. Tudi to ni ostalo neopaženo pred ljudsko folkloro:
Kaj ima štiri noge in štirideset zob? – Krokodil. – Kaj pa ima štirideset nog in dva zoba? – Politbiro Brežnjeva.
Brez zapiskov ne gre (dodatek slovenskega prevajalca)
Brežnjev je med množicami dobil tudi podobo ne preveč modrega voditelja, ki je vedno svoje govore bral s papirja. Tudi na ta račun je nastalo mnogo vicev, kot sta denimo ta dva:
Nekdo potrka na vrata. Brežnjev premetava papirje, najde list, ki ga potrebuje, in bere: »Kdo je?«
Olimpijske igre 1980 v Moskvi, Brežnjev ima otvoritveni govor: »O! O! O! …« Pomočnik mu prišepne na uho: »Leonid Iljič, to so olimpijski krogi, tega vam ni treba brati. Besedilo je spodaj.«