»Pa dokaži tajni policiji, da nisi kamela!«

10. avgust 2017 Tibor Malinovič
V praktično vsaki družbi so se ljudje znali pošaliti na račun svoje politične oblasti ali družbene ureditve, v kateri so živeli. Je pa zanimivo, da so bili politični vici še posebej razširjeni in priljubljeni v Sovjetski zvezi in v drugih državah, ki so se sklicevale na socializem. Nekateri so govorili, da se je v socializmu razvila celo neka posebna kultura političnih vicev, ki je po razpadu nekdanjega sistema izginila.
Alexander Kosalopov, whose “Coca Cola Lenin” and eye-shadowed Gorbachev are icons of Russian pop art, humorously transforms Malevich’s square into a symbol on a cigarette packet. Source: Saatchi Gallery
Vici so parodirali uradno govorico in podobe. Na drugačen način so to v drugi polovici 20. stoletja počeli tudi avantgardni slikarji, ki so delovali zunaj uradne umetnosti. Vir: Aleksander Kosalopov / Saatchi Gallery

Politični vici, ki jih poznamo tudi na slovenskem prostoru, so bili in so še vedno dober vir razvedrila in dober način za navezovanje stikov s sočlovekom, a so bili v kontekstu sovjetske družbe še marsikaj več. Oglejmo si primer enega od »klasičnih« sovjetskih političnih vicev, ki smeši pogosto prakso »sovjetske demokracije«, da je na volitvah kandidiral samo en kandidat, ki je bil vnaprej izbran v ozkem krogu partijskih odločevalcev:

»Kdaj so potekale prve svobodne demokratične volitve sovjetskega tipa?« - »Ko je Bog ustvaril Evo iz Adamovega rebra in mu rekel: 'Izberi si ženo.'«

Kot ugotavljajo različni ruski in tuji raziskovalci, je lahko vic, kot je tale, izražal še marsikaj. Predstavljal je denimo vir alternativnega razmišljanja o družbenih pojavih. Medtem ko uradni mediji in funkcionarji praviloma niso problematizirali teh vidikov sovjetskega političnega sistema, so lahko ljudje s takšnim vicem na privlačen način izrazili drugačne poglede od uradne govorice.

Hkrati je vic predstavljal nekakšen »podtalni« kanal za širjenje neuradnih informacij o nekem družbenem pojavu, celo vir kratke in jedrnate politične kritike. Neka »podtalna« značilnost je že biblijska vsebina, ki so jo ljudje še naprej poznali kljub poudarku na ateizmu v sovjetski družbi. Seveda so bile vse funkcije vicev vedno odvisne od situacije in konkretnih ljudi, ki so si pripovedovali takšne vice.

Mnogi raziskovalci humorja že več kot stoletje opažajo, da se z vici iz nas sprošča neka energija, ki smo jo prej zadrževali v sebi. Gre za potlačene misli in vzgibe v podzavesti, ki se odlično sklopijo v vic. Včasih gre za bolj »nedolžne« oblike. Na primer vice o pomanjkanju določenih izdelkov, ki je ustvarjalo čakalne vrste, ali opazko na račun uradnih tez, da je novi sistem odpravil izkoriščanje …

V trgovini. »Ali pri vas nimate mesa? – »Ne, mi nimamo rib, mesa ni v sosednji trgovini.«

V kapitalizmu je človek človeku volk, v socializmu pa tovariš volk.

Aleksander Sigidin / MAMMAleksander Sigidin / MAMM

… včasih gre tudi za agresivne vzgibe. Določene stvari nas včasih jezijo, v človeku se pojavi želja po agresiji, nabirajo se frustracije, sploh, ko imamo občutek, da ne moremo storiti ničesar glede stvari, ki nas moti. Podobno je pri jezi državljanov do določenih političnih voditeljev, sploh v neki družbi, kjer je samostojna politična akcija navadnega državljana proti vladajočim še težje izvedljiva kot v kakšni drugi.

Neki sovjetski človek je rekel, da je Hruščov bedak. Dobil je 22 let (zapora) – 2 leti za razžalitev osebe in 20 let za razglašanje državne skrivnosti.

Brežnjev v govoru odpira olimpijske igre leta 1980: »1980. O! O! O!« Referent: »Leonid Iljič! To so olimpijski krogi. Tekst je spodaj.«

Ob občutku nemoči lahko kakšnega politika vsaj osmešimo in pomanjšamo v očeh naših poslušalcev. Negativna energija se tako sprošča skozi smeh. Spet, kakšno funkcijo šala točno izvaja, je odvisno od situacije in človeka. Tudi prejšnji vici bi lahko izhajali iz potlačene agresije, ni pa to nujno.

Političnih vicev je bilo na tisoče in na tisoče je bilo tudi tem, ki so jih pokrivali, pa naj bodo to aktualni dogodki, izjave politikov, gospodarstvo, Američani, kmetijstvo, zdravstvo, imena izdelkov, priljubljene TV oddaje, otroške šale ali kratice različnih pisarn. Ker je bila takrat zavest o prisotnosti politike v vsakdanjem življenju še toliko večja, so bolj izpodrivali druge vice, ki bi jih lahko na primer danes poznali le v apolitičnih oblikah.

Svet okoli nas lahko vzbuja tudi strah. Pomislimo denimo na množične in včasih naključne aretacije, tudi internacije v taborišča med vladavino Stalina. Ljudje si lahko olajšajo strah in se lažje prilagodijo na življenje v obstoječih razmerah tudi z dobro šalo, kot sta ti dve:

Na sovjetsko-poljsko mejo pride skupina zajcev. Ko zajce poljski cariniki vprašajo, zakaj bi radi prečkali mejo, jim zajci povedo, da je Stalin ukazal, naj aretirajo vse kamele. »Ampak saj vi niste kamele,« so se začudili poljski cariniki. »Poskusite to dopovedati tajni policiji,« so odvrnili.

»Ali obstaja čas, ko bi bilo vsaj malo manj aretacij?« - »Da. Februar. Ima samo 28 dni.«

Mimogrede, politične vice so začeli ovaduhi beležiti že v času, ko je bil na čelu sovjetske revolucije Lenin, vendar praviloma s pozitivnimi vzgibi: obstajalo je prepričanje, da predstavljajo koristne informacije o političnem razpoloženju med prebivalci in družbenih pomanjkljivostih, ki jih bo treba odpraviti v prihodnje. V času Stalina se je to spremenilo v odkrit kazenski pregon proti »protisovjetski agitaciji«, ki so ga spremljale tudi aretacije in taborišča. Z redkimi izjemami po smrti Stalina kazenskega pregona zaradi vicev več ni bilo, so pa jih ponekod zamenjali drugačni ukrepi. Takšno izražanje je včasih koga stalo kakšne partijske službe, opisuje sociolog Anatolij Dmitrijev.

Vici so lahko zanimiv zgodovinski vir. Ker so namenjeni smehu, govorci pa tudi niso bili nujno dobro seznanjeni s konkretnimi realnimi situacijami, jih težko vzamemo za stoodstotni vir zgodovinskih dejstev, lahko pa nam pomagajo razumeti splošne mentalitete, stereotipe, prepričanja običajnih ljudi o svoji družbi, v kateri živijo …

Slogani: »Vse za blagor človeka«, »Vse v imenu človeka«. Nekdo, ki gre mimo, si misli: »Priimek ni napisan. Ampak poznam tega človeka.«

»Redno bereš časopise?« - »Seveda. Kako pa bi drugače vedel, da dobro živim?«

»Ali so v Sovjetski zvezi reveži?« - »Da, to so služabniki ljudstva, ki nimajo ničesar svojega: njihovo stanovanje je državno, njihova dača je državna, njihov avto je državni.«

Vir: Olga GromovaVir: Olga Gromova

Ob takšnih šalah so mnogi raziskovalci, zlasti tisti na Zahodu, prehitro prišli do zaključka, da so bili vici ljudski upor proti neki zatirajoči sovjetski oblasti. Ruski raziskovalci, kot je Aleksander Pančenko, opozarjajo, da to ne drži. Vice so zelo radi govorili tudi sovjetski državljani, ki so sicer iskreno podpirali sovjetski sistem in v njem videli tudi dobre stvari, nekateri so v njem celo opravljali pomembne funkcije. Znano je, da se je na račun svoje podobe šalil celo Stalin. Torej: Že res, da se vici niso skladali z normo sovjetskih oblasti, ampak to samo po sebi še ne pomeni upora.

Poznali in pripovedovali so si jih v vseh družbenih razredih in slojih, čeprav seveda ne povsod enake. Nekateri vici intelektualcev so se na primer lahko razlikovali od vicev preprostih kmetov.

Vici so bili pogosto nekakšen »ventil« za sproščanje misli in občutij, ki se jih sicer ni na široko izražalo in jih ni bilo mogoče slišati v javnih občilih. Če se samo na kratko spustimo v teorijo, se to sklada s pojmom karnevalizacije znanega ruskega literarnega teoretika Mihaila Bahtina, ki je raziskoval srednjeveške karnevale, ki so se posmehovali cerkvi, veri in takratnim vladarjem. Šlo je za smeh, ki pa je hkrati utrjeval obstoječi red stvari, ni predstavljal upora, ljudje so se hkrati smejali vsemu okoli sebe, tudi svojemu položaju v svetu. Nekaj podobnega pogosto velja za sovjetske vice. Morda takšno misel odzraža tudi tale priljubljen vic:

»Kakšen je Vaš odnos do sovjetske oblasti?« »Kot do lastne žene – malo jo ljubim, malo se je bojim, malo si želim druge.«

Po drugi strani nekateri zastopajo stališča ruskega filozofa Mihaila Riklina, da so vici pravzaprav orodje oblasti, ki lahko s tem kontrolirano nadzira ljudi v omejenem prostoru svobode. Težko rečemo, da to povsem drži, sploh, če pomislimo, kako jih je stalinistična oblasti poskušala neuspešno zatreti. Je pa res, da jih je bilo več, ko je oblast nehala preganjati ljudi zaradi vicev.

Politične vice so govorili tudi tisti, ki so iskreno podpirali sovjetski sistem in so v njem videli dobre stvari. / Vir: Zoya Cherkassky-Nnadi, https://www.facebook.com/zoya.cherkasskyPolitične vice so govorili tudi tisti, ki so iskreno podpirali sovjetski sistem in so v njem videli dobre stvari. / Vir: Zoya Cherkassky-Nnadi, https://www.facebook.com/zoya.cherkassky

Lenin vstane od mrtvih in vidi, da se nahaja v masivni zgradbi, ki je obkrožena s kapelicami [mavzolej v Kremlju]. »Gotovo sem v zaporu, kontrarevolucija je zmagala.« Najde telefon in poskuša dobiti Trockega. Nobenega Trockega ni. Še bolj je prepričan, da je zmagala kontrarevolucija. Kliče Rikova v Svet ljudskih komisarjev, Zinovjeva v Komunistično internacionalo, Buharina v Pravdo. Isti rezultat. »Mogoče pa vsaj partija še obstaja?« Kliče v sekretariat Centralnega komiteja: »Tovariš Stalin?« - »Kaj potrebujete?« Lenin mu pojasnjuje situacijo, istočasno pa Stalin dvigne drugo slušalko in pokliče GPU [politično policijo, NKVD]: »Tukaj me kliče striček [tudi Leninov vzdevek], preveč hoče vedeti, pomirite ga.«

Včasih, sicer manj pogosto, pa so vici le bili tudi politično sredstvo. V sovjetski zgodovini so se tega na primer posluževali trockisti, ki so na takšen način kritizirali Stalina in krepili občutek svoje politične enotnosti proti njemu in njegovim podpornikom.

Pa danes? Tudi danes si pripovedujemo politične vice in na druge načine komentiramo politično dogajanje, čeprav sta njihovo število in nabor tem danes malo bolj skromna, kot tedaj (mimogrede, tudi za to obstajajo razlage, a o tem kdaj drugič). Z njimi še danes sproščamo svoje misli in občutja, se pozabavamo in izražamo misli o svetu okoli nas. Enako velja tako v Rusiji kot v Sloveniji.

Močno skrajšano besedilo temelji na avtorjevi magistrski nalogi.

Uporaba materialov RBTH je mogoča samo, če je jasno vidno, da gre za material iz spletne strani si.RBTH.
+
Všečkajte Nas Na Facebooku