Med drugo svetovno vojno je Aleksej Nikanorovič Koroljov iz Krasnojarske regije služil v odredu za posebne namene. Medtem ko so druge enote preganjale naciste z osvobojenih sovjetskih ozemelj, je sam s svojim odredom iskal vohune in diverzante, v stepah Kazahstana je preganjal basmače (srednjeazijski muslimanski uporniki proti sovjetski oblasti), po gorovjih Mandžurije pa je lovil samuraje.
V odred za posebne namene je Aljoša Koroljov vstopil pri 18 letih. »Najprej smo vršili operacije v Kubanu in na Kavkazu, nato v Ukrajini in Kazahstanu,« se spominja veteran. »Borili smo se proti dezerterjem, vohunom in banderovci, ki so se skrivali v gozdovih. V stepah okrog Aralskega jezera smo zasledovali basmače. V puščavi Karakum smo preživeli skoraj tri mesece, ko smo likvidirali tamkajšnjo tolpo, pa so naš odred poslali na Daljni vzhod. To je bilo v začetku avgusta 1945. Po kapitulaciji nacistične Nemčije so začeli naše sile premeščati na Daljni vzhod. Ko smo prišli na mejo z Mandžurijo, smo videli ogromen kontingent tankov, topništva in pehote. Za njimi je mejo prečkal še naš odred.«
Tokyo Nichinichi Shimbun/World War II Database/Wikipedija
»Najprej smo se gibali po ravnini, nato po gorah. Šli smo preko močvirnatega terena in izza vsakega vogala smo pričakovali zasedo. Japonci so se umikali in ob poti puščali vojake, ki so bili pripravljeni umreti za izpolnitev svoje naloge. Čakali so v kakšen meter in pol globokih jamah, iz katerih bi morali s pomočjo dolgih ščitov metati mine po gosenice naših tankov.«
»Nismo naleteli niti na eden ruski tank, ki bi ga raznesla takšna mina, smo pa poleg poti videli veliko trupel japonskih vojakov,« pripoveduje Aleksej Nikanorovič. »Kvantunška vojska se ni zmogla zoperstaviti pritisku naših sil. To je bil pravi blizkrieg: letalske in mornariške enote, tankovske in kopenske sile so bile zbrane na enem mestu in so krenile v prodor. Operacije je potekala istočasno iz več smeri. Sodeloval sem tudi v osvobajanju kitajskega mesta Muling izpod japonskih okupatorjev, nato pa še mesta Mudandžang, skozi katerega so nato deset dni pred našimi očmi hodile mimo kolone japonskih ujetnikov.
V Mudandžangu je bil Koroljov ponovno vključen v sestavo odreda za posebne namene. »Japonska vojska je bila razbita, toda del vojakov se je razbežal po gozdovih in skrival v gorah, kjer so od koder so prihajali ropat kitajsko prebivalstvo. Takrat sem prvič videl, kako samuraji, vkovani v verige, vršijo harakiri, ko jim zmanjka municije. Nihče se ni sam gibal po ulicah: v vsakem trenutku so lahko iz zasede napadli japonski samomorilci. Skakali so z dreves, s streh in napadali naše vojake. V Mudandžangu je umrl naš podpolkovnik. Ko smo se poslavljali od njega na trgu, se je zbrala velika skupina ljudi. Naenkrat smo zaznali hrup. Uspeli smo pravočasno priti na kraj in izkazalo se je, da se neki samuraj pripravlja, da dvigne sebe v zrak skupaj z gomilo ljudi,« se spominja naš sogovornik.
Akt o kapitulaciji Japonske je bil podpisan 2. septembra 1945. Dokument je naznanil konec druge svetovne vojne. »Zatem smo se odpravili na obhod skupaj z japonskimi oficirji,« nadaljuje Koroljov. »Preko megafonov so razglašali, da je vojne konec, da je cesar podpisal akt o kapitulaciji in predlagal svojim sonarodnjakom, da se predajo brez odpora. Večina je to storila, tistih, ki se niso odzvali na pozive, pa smo morali še nekaj mesecev loviti po gorovjih Mandžurije.«
Maranello Prime/Wikipedija
Borci Rdeče armade so skupaj s kitajskimi partizani pregnali japonske osvajalce z okupiranega ozemlja. Ljudje so na ulicah pozdravljali osvoboditev. Vsem našim borcem so pravili »Vanja« in so nas poskušali pogostiti kar najbolje, kot so lahko. Iz hiš so prinašali gramofone in predvajali sovjetske pesmi. Čudili smo se, kako ohranjene so bile te plošče. Za pesem 'Široka je moja rodna domovina' so bili Japonci med vojno pripravljeni postreliti celo ulico.«
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da si naložite našo mobilno aplikacijo in se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Oboje je seveda brezplačno!
Po vrnitvi v Rusijo je Koroljov dobil odlikovanje »Za zmago nad Japonsko«. Demobilizirali so ga šele leta 1951, nakar se je vrnil v rodno regijo Kuban (južna Rusija oz. območje severnega Kavkaza), kjer je skoraj 60 let delal v delavnici lokomotiv v Krasnodarju. Za uvedbo nove tehnologije leta 1959 je dobil »Častno odličje«, leta 1975 je prejel še nagrado »Častni železničar«. Za povrh je leta 2000 postal še »Zaslužni delavec Severnokavkaške železnice«.
20. junija 2015 je Aleksej Nikanorovič dočakal 90 let. Na njegov rojstni dan se je zbrala vsa njegova družina: troje otrok, šest vnukov in še šest pravnukov. Ko so iz vitrine potegnili uniformo z odlikovanji in medaljami, so vnuki prosili dedka, da pove zgodbo o svojih odlikovanjih. Pa se je spet spominjal, kako je pred 70 leti lovil samuraje po gorovjih Mandžurije …
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Spoznajte tudi, kako so kubanski kozaki gradili slovenske železnice.