Tito je tudi sam rad pripovedoval zgodbo, da so ga, domnevno, ugrabili Čerkezi iz »divje divizije«. Dedijer v Brozovi biografiji opisuje, kako je strašni Čerkez s kopjem skočil naravnost v rov, v katerem je sedel Broz. Takoj se zastavi vprašanje: Zakaj je sploh bil tam, če je bil izvidnik? To je že čudno.
Po preučevanju dokumentov iz arhivov je bilo ugotovljeno, da tam nikjer v bližini sploh ni bilo nobenih Čerkezov, pač pa so Tita ugrabile enote pod poveljstvom Mannerheima. Bodoči predsednik Finske je ugrabil bodočega predsednika Jugoslavije! Tako se obrne zgodovina.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Kasneje je usoda Tita dodobra popeljala po Rusiji. Ker je bil ranjen, je bil najprej nastanjen v bolnišnici v pravoslavnem samostanu v Svjažinsku, v današnjem Tatarstanu. Tudi pozneje je bil ves čas na periferiji Rusije, na krajih, kjer je prevladovalo nerusko prebivalstvo. Tatarstan, Mordovija, južna Sibirija, pa tudi kazaške stepe. Sam je pripovedoval in tudi arhivi potrjujejo, da se je dolgo skrival v kazaških stepah pri kazaškem »kulaku«. Na splošno je bil med svojimi potovanji po Rusiji redko in le za kratek čas med ljudmi ruske narodnosti.
Je Josip Broz med potepanjem po Rusiji (1915-1920) videl Moskvo ali Peterburg?
Dedijev v biografiji piše, da se je Tito odpravil v Peterburg, da bi prečkal sovjetsko-finsko mejo in pobegnil, a je bil aretiran in zaprt v Petropavlovski trdnjavi, od koder so ga spustili bosega. Toda po mojih podatkih dokumenti te informacije ne potrjujejo.
Če bi sodili samo na podlagi potrjenih dejstev, je bil Omsk največje mesto, ki ga je Tito tista leta videl med bivanjem po Rusiji, to pa je daleč od prestolnice. Mimogrede spomnimo, da se je ravno v Omsku v pravoslavni cerkvi poročil s svojo rusko ženo Pelagijo. Podatek dokazuje, da je bil Josip Broz vedno povsem indiferenten do različnih religij. Ni bil zadrt ateist, niti v mladosti, niti v zrelih letih. Že res, da je po prihodu na oblast kot komunist izpeljal protireligiozno propagando. Toda kasneje, na primer, ko je bil ciprski nadškof Makarij izbran za predsednika Cipra, so se prenehali aktivni pregoni pravoslavne cerkve, da ne bi kvarili odnosov z njim. Tito je bil pač vedno zelo pregmatičen.
Wikipedija
Je bil Tito res Josip Broz ali so ga Rusi zamenjali s svojim človekom?
Obstaja veliko število zgodbic o tem, kdo je bil zares Tito. Govorilo se je, da ni bil Hrvat, da so ga v Sovjetski zvezi zamenjali, da je zunajzakonski potomec Habsburžanov ali madžarski Jud s priimkom Ambroz … Viri kažejo, da te zgodbe nimajo podlage.
Govorice, da ni znal dobro govoriti srbohrvaško in da po zunanjosti ni podoben Balkancu, so se začele šele potem, ko je bil že na čelu Jugoslavije. Pravili so, da je imel čuden »poljski« naglas. Zastavlja se vprašanja: Zakaj ni nikomur prišlo na pamet, da bi analiziral njegov naglas ali zunanjost, ko je bil še partizan?
Niti najmanj ne dvomim, da je bil Tito Josip Broz. Očitno je, da so lahko prebivalci nekdanje Jugoslavije, sploh na območju, od koder po rodu prihaja sam, izgledali povsem različno, pa so hkrati lahko imeli tudi modre oči kot Tito. Kar se tiče poznavanja jezika, sem videl ankete, ki jih je Tito izpolnjeval v ruščini, ko je delal v Kominterni. Tam so vidne napake, ki jih je lahko naredil samo govorec srbohrvaškega jezika. Poleg tega o neobičajni Titovi govorici običajno pišejo samo Srbi, medtem ko se Hrvatom ne zdi tako čudna ali neobičajna.
Kaj vemo o Titovem delu v Kominterni?
Ko je Tito leta 1934 končno prišel iz zapora, je vodstvo jugoslovanske komunistične partije sklenilo, da ga bodo v Jugoslaviji takoj spet aretirali in zaprli, zato so ga poslali v Moskvo. Veliko vprašanje je, kaj je tam počel. Formalno bi moral delati v Kominterni, v praksi pa ni delal tam, pač pa na nekih povsem drugih mestih.
Tako jaz kot srbski novinar Pero Simić sva ločeno drug od drugega prišla do sklepa, da je Tito prešel skozi usposabljanje v znanih strukturah, ki so bile hkrati podrejene Kominterni in sovjetski obveščevalni službi za tujino. Pogojno bomo zdaj tem strukturam rekli »Partizanska akademija Kominterne«, uradnega naziva zanje seveda sploh ni bilo. Nekje v Moskovski regiji so pripravljali kadre za partizanski boj. Imam podlago za predpostavko, da so Tito, Edvard Kardelj in še velik del jugoslovanskih komunistov, ki so bili tista leta v Moskvi, opravili usposabljanje v isti akademiji. Tedaj je v Španiji potekala državljanska vojna in sovjetsko politično vodstvo je začelo verjeti, da bi lahko socialistična revolucija zajela vso Evropo, vključno z Balkanom. Za ta cilj so bili potrebni usposobljeni kadri.
Niti eden vir ne govori neposredno, da se je Josip Broz šolal v takšnem centru. Vsi dokumenti imajo oznako »tajno« in tako bo še sto let. Obstaja pa nekaj posrednih dokazov, ki pričajo, da je bilo temu res tako.
Danes se za izdajo v ruščini in srbščini pripravlja priročnik, ki so ga uporabljali za usposabljanje v omenjeni partizanski akademiji. Če napotke iz te knjige primerjamo z delovanjem Tita med drugo svetovno vojno, je vse jasno. Po objavi knjige bodo rešena vsa vprašanja na to temo.
Zakaj sta se leta 1948 sprla Tito in Stalin?
Getty Images
Vprašanje nima končnega jasnega odgovora. Znano je, da Tito že od samega začetka ni bil človek, ki bi ga Stalin želel videti na čelu Jugoslavije. Za to obstaja veliko razlogov. Morda je razlog v tem, da je imel Tito preveč tesne vezi z Veliko Britanijo. Nekateri zatrjujejo, da ga je še pred vojno novačila angleška obveščevalna služba. V vsakem primeru se je med vojno z njimi zbližal. K njemu je prišel celo Churchillov sin Randolph. Bil je zelo zadovoljen in navdahnjen po pogovoru s Titom, pripovedoval je, kako neverjeten in zanimiv človek je. Tito je bil tako preveč blizu z Britanci, Stalin pa je potreboval človeka, ki bi imel bistveno manjše vezi z Zahodom.
Drugi možen odgovor: Tito je imel preveč lastnih ambicij. Šlo je za upravičene ambicije, saj je vodil edino uspešno in množično partizansko gibanje v vsej vzhodni Evropi. Vodil je državo, ki je pridobila največje ozemlje od vseh t. i. »držav ljudske demokracije«. Jugoslovanska vojska je bila v času razpada SFRJ ena od večjih v Evropi. Ob nastanku Jugoslavije vojska v pravem pomenu besede ni niti obstajala, nato pa je bila ustvarjena velika, kvalitetna in sposobna vojska. Brez dvoma je torej Tito imel podlago za lastne geopolitične ambicije, kar Stalinu seveda ni bilo všeč. V državah vzhodne Evrope je želel videti poslušne in manj ambiciozne ljudi.
Formalni razlogi za konflikt pa so seveda v znanosti že dodobra opisani in tu nimamo več dosti za dodajati. Kamen spotike je bilo vprašanje Balkanske federacije, ki naj bi poleg Jugoslavije vključevala še Bolgarijo in Albanijo. Tito je začel delati v tej smeri brez predhodnega dogovora z Moskvo. Stalin, ki je že tako ves čas čakal na razlog, da se razjezi nad Titom, je izkoristil priložnost, kar je bilo za Tita povsem nepričakovano. Niti Tito, niti jugoslovansko vodstvo v celoti nista mogla dojeti, zakaj se to dogaja, ker je bil sam povod povsem formalen. Stalin se je odločil, da je čas za ločitev.
Še nekaj je razjezilo Stalina
K temu so pripomogli tudi Američani. Ameriški časnik Life je objavil Titov portret na naslovni strani in mu posvetil ogromen tekst z naslovom: »Proletarski prokonzul«. Stalin je močno pobesnel.
Dr. Nikita Bondarjov je zgodovinar, politolog, docent na Ruski državni univerzi za humanistiko in avtor knjige Titova uganka: Moskovska leta Josipa Broza.