"Prepričan sem, da je tam kopno, mi smo celo videli del tega," je napisal britanski kapitan James Cook po plovbi po Južnem oceanu na poti okoli sveta. Vedel je, da bo zaradi težkih pogojev s težavo prišel do Antarktike. Tudi Rusi so se zavedali tega dejstva, vendar so vseeno poskusili.
Tekmeci na morju
Sputnik
Ruski in britanski imperij sta bila takrat že velika tekmeca na morju. Ko je znani britanski mornariški oficir in raziskovalec James Cook sporočil, da je verjetno odkril najjužnejše kopno, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo to odkritje potrjeno. Britanski lovci na tjulnje so pogosto pluli po Južnem oceanu.
Rusom je bilo jasno, da bodo Angleži najverjetneje kmalu odkrili novo zemljo. Vendar je bila prednost vseeno na njihovi strani, saj so bili že od srednjega veka dalje navajeni pluti po vodah z veliko ledu in so znali svoje ladje prilagoditi plovbi v tako ekstremnih pogojih.
Rivalstvo med rusko in britansko floto je bilo še posebej intenzivno v začetku 19. stoletja, v času napoleonskih vojn. Vprašanje je bilo, kdo bo odkril najjužnejšo celino. Po prvi ruski poti okoli sveta (1803-1806) na čelu z Ivanom Kruzenšternom so bili Rusi prepričani, da bodo to oni.
Priprave
16. julija leta 1819 sta dve ruski vojaški ladji Mirni in Vostok izpluli iz Kronštadta in sredi novembra prispeli v Rio de Janeiro. Kapitan Fadej Bellingshausen, ki je sodeloval v prvi poti okoli sveta s Kruzenšternom, je bil imenovan za vodjo odprave. To je bila prva ruska odprava v najbolj oddaljeni del Južnega oceana.
Mornarji so bili dobro pripravljeni ter založeni s kislim zeljem in limonami, da bi se izognili skorbutu (bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C). V vsaki vstopni luki so zamenjali denar in blago za sveže sanje. Imeli so tudi velike zaloge ruma.
Posadka je naredila vse, da bi vzdrževala visoko raven higiene. Vsak dan so zračili oblačila ter pogosto čistili ladijske kabine in postelje. Na ladji je bila tudi ruska banja (parna kopel). Na tej misiji je umrl le en mornar. Zbolel je za t. im. "živčno razdražljivostjo" po prečkanju antarktičnega polarnega kroga.
Ivan Ajvazovski
Ladja Vostok je imela 117 članov posadke pod poveljstvom kapitana Bellingshausena, na ladji Mirni pa je bilo 73 mornarjev, ki jim je poveljeval 31-letni poročnik Mihail Lazarev. Ladji sta si bili različni. Slednjo so naredili ruski vojaško-pomorski inženirji, zato je ta imela zaščito pred pritiskom, ki ga je ustvarjal led. Vostok je bil narejen po britanskih skicah in je imel precej težav, zato so ga morali pogosto popravljati med odpravo. Pomanjkljivosti te ladje so kasneje odigrale pomembno vlogo v odkrivanju Antarktike.
Skupaj z mornarji so bili na odpravi tudi zdravnik, slikar, profesor astronomije in pravoslavni duhovnik. Raziskovalci so imeli med plovbo dostikrat potrebo po verskih obredih, upali pa so tudi, da bodo domorodce na novoodkriti celini lahko spreobrnili v krščanstvo. Posadka je imela na razpolago puške in topove, če bi bili ti sovražno razpoloženi. Na koncu se je izkazalo, da domorodcev na novi celini sploh ni, vendar to zagotovo ni bila olajševalna okoliščina.
Odkritje
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Ladje so iz Ria de Janeira zaplule direktno v vode Antarktike, kjer je posadka zagledala novo zemljo. To je bilo kopno, ki ga je odkril James Cook in mu dal ime Sandwich. Izkazalo se je, da gre pravzaprav za Sandwicheve otoke. Rusi so odkrili še druge otoke, ki so jih poimenovali po članih odprave.
Dve ladji sta 28. januarja 1820 pripluli na obalo Antarktike. Poročnik Lazarev je sporočil, da se je "mogočni ledeni pokrov razprostiral tako daleč, kolikor seže pogled." To je bil Antarktični ledeni ščit, ki je pokrival novoodkrito celino. Tam je bilo tako hladno, da so morale ruske ladje odpluti v Port Jackson (Avstralija), da si opomorejo.
P. Astahov / Sputnik
"Naše ladje so stalno plule skozi vode, polne ledu. Ljudje so težko prenašali silne vetrove, ki divjajo na teh morjih, še težje pa temo in vlago. Mraz nas je spremljal med celotno plovbo. Naši stalni nasprotniki so bila ledena gorovja, visoka na stotine metrov. Morali smo uvesti posebne varnostne ukrepe in biti zelo pozorni. Najmanjša napaka bi lahko vse pokvarila." Tako je plovbo opisal kapitan Beliingshausen v poročilu, ki ga je iz Port Jacksona poslal Ministrstvu vojaške mornarice v Sankt Peterburgu.
Skoraj 10 dni kasneje, decembra leta 1820, so ruske ladje ponovno presekale antarktični polarni krog in se vračale proti Antarktiki, da bi opisale čim večje ozemlje. Vendar je bilo mesec dni kasneje stanje ladje Vostok tako slabo, da bi bilo nadaljevanje plovbe prenevarno.
Kerstin Langenberger / Global Look Press
Januarja 1821 so se ladje obrnile nazaj in 5. avgusta 1821 priplule v Kronštadt, kjer jih je pričakal car Aleksander I. To je bila za posadko velika čast. Člani so bili nagrajeni z medaljami, nazivi in funkcijami. Celotna plovba je trajala 751 dni.
Naslednjič so se Rusi na obali Antarktike izkrcali šele 136 let kasneje. To je bilo leta 1956, ko je sovjetska antarktična odprava ustanovila in zgradila prvo rusko znanstvenoraziskovalno postajo. Ta je dobila ime Mirni, po znani ruski ladji, ki je sodelovala v odkrivanju šeste celine. Leto dni kasneje je na Antarktiki zrasla še postaja z imenom Vostok.