Minin in Požarski: Kaj imata bronasta moža na Rdečem trgu s svobodo Rusije?

Rusija danes v čast zmage "ljudske vojske" nad Poljaki 4. novembra obeležuje dan narodne enotnosti

Ilja Pitaljev/Sputnik

Postavitev spomenika Kuzmi Mininu in Dmitriju Požarskemu je bila prvič predlagana leta 1803. Idejo je leta 1808 podprl car Aleksander I., ki je izdal dekret o zbiranju prispevkov za spomenik. Vojna Rusije proti Napoleonu leta 1812 je seveda samo podžgala patriotska občutja, ki so stala za to idejo.

Henry Guttmann/Hulton Archive/Getty Images

Spomenik so vlili leta 1816 iz 1100 ton bakra. To je bil prvi spomenik takšne velikosti na svetu, ki je bil narejen v enem postopku, ta je trajal 10 ur. 20. februarja 1818 so ga odprli za javnost. Postavili so ga v središče Rdečega trga, takoj pred vhodom na Gornjo tržnico, kjer danes stoji GUM.

Leta 1931 so spomenik premaknili na današnje mesto pred Katedralo Vasilija Blaženega, da bi naredili več prostora za vojaške parade. Danes je sestavni del celotne podobe Rdečega trga. Kdo pa sta sploh bila Minin in Požarski, zakaj ju Rusi slavijo?

Spomenik Mininu in Požarskemu danes

Getty Images

Poljska invazija

Začetek 17. stoletja je v ruski zgodovini znan kot »obdobje zmede«. Država je hkrati doživljala notranje boje za nasledstvo na prestolu in kmečki upor. V bližini Moskve je s svojimi silami stal Lažni Dmitrij II., ki se je pretvarjal za sina Ivana Groznega, bivši car Vasilij Šujski pa je bil odstavljen s prestola. Leta 1610 je oblast v Moskoviji prevzela vlada sedmih bojarjev, ki se je odločila, da mesto odstopi poljski vojski.

Poljski vojaški vrh je želel na oblast postaviti kneza Vladislava in ga razglasiti za ruskega kralja. Vendar so bile poljske sile leta 1611 potisnjene v Kremelj, kjer so začele stradati. Nastopil je čas, da se poljske okupatorje nažene iz prestolnice – takrat sta na sceno stopila Minin in Požarski.

Kuzma Minin

Mininov poziv prebivalcem Nižnega Novgoroda, slikar Konstantin Makovski

Konstantin Makovski

Njegov izvor je zavit v tančico skrivnosti, ne poznamo niti imena njegovega očeta. Obstajajo govorice, da Minin izvira iz tatarske družine, a za to ni dokazov. Jasno pa je, da je bil Kuzma meščan Nižnega Novgoroda, da je delal kot mesar in je užival določen prestiž. Bil je rojen vodja, pogosto je nastopal na javnih zborovanjih in pozival ljudi, naj ustanovijo svojo gardo in naženejo Poljake iz Kremlja ter v Rusiji obnovijo rusko oblast.

S pomočjo svojih zvez je Minin zbral premoženje meščanov Nižnega Novgoroda in jih prisilil, da so plačali tretjino svojih prihrankov za podporo domačim gardam. Kdor ni želel plačati, so mu zaplenili imetje. Obvezno zbiranje prispevkov je pomagalo sestaviti jedro domače garde iz profesionalnih bojevnikov, ki so se lahko zoperstavili Poljakom v obleganem moskovskem Kremlju, ki je bil ena ob najboljših trdnjav v Evropi.

Dmitrij Požarski

Požarski in Minin na podobi v Suzdalu poleg grobnice kneza Dmitrija Požarskega

Getty Images

Dmitrij Požarski je dedič vrste knezov in je imel visok položaj carjevega stolnika. Od večine visokih predstavnikov je bil Požarski drugačen zaradi visokih moralnih principov. Ni podlegel samohvali in pohlepu, bil je spodoben v javnosti in zvest domovini, hkrati je bil nežen in sposoben samorefleksije. Med služenjem pod Vasilijem Šujskim se je boril proti poljskim zavojevalcem, ko se je sedem bojarjev odločilo na ruski prestol postaviti Vladislava, pa je močno nasprotoval tej izdajalski potezi.

V začetku leta 1611 se je Požarski v Moskvi boril proti Poljakom v vrstah ruske domače garde in je pomagal pri blokadi zavojevalcev v Kremlju. Vendar je bil pri tem ranjen, zato so ga odpeljali na njegov dvore na območju Nižnega Novgoroda.

Druga domača garda

Po okrevanju so člani druge domače garde izbrali Požarskega za svojega vojaškega vodjo. Pristal je na položaj pod pogojem, da Minin nadzoruje vse finance in opremo ljudske vojske. Minin in Požarski sta pošiljala pisma številnim osrednjim mestom in zbrala čete iz vseh dežel Moskovije. Marca je domača garda odšla v Jaroslavelj, kjer je zbrala še več vojakov, potem pa sta celo prepričala vladarje na Švedskem in Nemškem, da so prispevali enote za zmago nad Poljaki.

V začetku septembra 1612 je domača garda prišla v Moskvo. V treh dneh prelivanja krvi so bile poljske sile vržene iz mesta. Kremelj se je vdal v dveh mesecih, notri je oblegana poljska garnizija tako stradala, da se je že začela posluževati kanibalizma. 5. novembra 1612 so bile zunaj Kremlja že vse sovražnikove sile – zato Rusija danes 4. novembra praznuje dan narodne enotnosti, v spomin združeni ljudski vojski, ki je porazila zavojevalce in ohranila rusko suverenost.

Ernst Lissner: Izgon Poljakov iz Kremlja

Ernst Lissner

Kuzma Minin in Dmitrij Požarski sta služila ruskemu carju tudi potem, ko je minilo obdobje zmede. Oba sta imela visok položaj na carjevem dvoru do konca svojih dni.

Sedaj smo prišli do časa, ko so Rusiji začeli vladati carji iz dinastije Romanovih. Preberite več o Mihailu Romanovu, prvem carju nove dinastije. Če bi radi brali o čem drugem, pa lahko spoznate, kaj se dogaja z rusko mafijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.