Zakaj so se ruske ženske pridruževale "bataljonom smrti" v prvi svetovni vojni?

Vojaške enote, sestavljene izključno iz žensk, so bile kratkotrajen pojav v ruski vojski, vendar so imele dolgotrajen učinek na to, kako so naslednje generacije dojemale borbeni duh ruskih žensk. Nekaj enot je bilo ustanovljenih poleti 1917 in so celo sodelovale v bojih, pri čemer so izkazale neverjeten pogum kljub mnogim izgubam. Do jeseni istega leta so te enote že razpustili, vendar so postale navdih za več prostovoljnih ženskih bataljonov po državi.

"Jaška"

Maria Bočkareva

Sputnik

Kot je v navadi v takšnih primerih, se je vse začelo z dekletom, ki se je želelo dokazati. Maria Bočkareva je prihajala iz revne družine, poročila se je že pri 15. letih, njen prvi mož je bil pijanec. Drugi, Jakov "Jaška" Buk je bil hazarder, zato se je Bočkareva leta 1914 odločila pobegniti proč od takšnega življenja in se pridružiti vojski.

Bočkareva je takrat lahko postala le medicinska sestra, zato je pisala neposredno carju in ga prosila za dovoljenje, da se pridruži moškim v boju. Na njeno presenečenje je Nikolaj II. osebno odobril prošnjo. Ko je nastopila svojo službo, so jo ostali vojaki precej zasmehovali. Kmalu je postala legenda v svojem regimentu, ko je z bojišča rešila 50 ranjenih vojakov.

Izbrala si je vzdevek "Jaška" v čast svojega moža. Povišana je bila v oficirko, njena dejanja pa je priznal tudi Mihail Rodzianko, vodja državne dume.

"Šle bomo in umrle"

S februarsko revolucijo leta 1917 je carska vlada padla. Vojaki so začeli dezertirati. Bočkareva je s podporo Rodzianka prišla na idejo ženskih "bataljonov smrti", da bi spodbudili moške vojake k napadu. Kritiki so se pritoževali, da bo disciplina med ženskami gotovo slaba.

"Sama bom odgovorna za vsako žensko. Vladala bo stroga disciplina in ne bom jim dovolila, da bi tavale po ulicah. Le disciplina lahko reši vojsko. V tem bataljonu bom imela polno moč in vztrajala bom pri poslušnosti," je vzklikala Bočkareva.

Aleksander Kerenski.

Getty Images

Podpiral jo je tudi Aleksander Kerenski, vodja začasne vlade. Po objavi mobilizacije se je prijavilo več kot 2000 žensk: medicinskih sester, gospodinj, kmetic, plemkinj, izobraženk in neizobraženk. Vse so morale prestati zdravniški pregled, nato so pa vsem postrigli lase. Nato so šle v vojaški kamp, kjer so jih vojaški inštruktorji učili korakanja, streljanja in bojnih taktik, nepismene pa so imele posebne učne ure za opismenjevanje.

Bočkareva ni lagala o strogi disciplini. V prvih dveh dneh je bilo izključenih skoraj 80 žensk zaradi hihitanja, spogledovanja in neposlušnosti. Na koncu jih je ostalo le 300, mlajših od 35 let. Mobilizacija je bila zaključena, Bočkareva pa je na novinarska vprašanja o novem vpisu odgovorila: "Ne bo nove mobilizacije. Šle bomo in umrle."

Junija leta 1917 je prvi ruski ženski bataljon smrti zapustil Sankt Peterburg in se napotil proti frontni liniji. Na rokavu uniforme so nosile simbol Totenkopf (smrtno glavo) kot znak neustrašnosti in kljubovanja smrti.

Ženska vojna

Prvi petrograjski ženski bataljon smrti, 1917.

Getty Images

Moški vojaki so nove enote označili za "prostitutke", pravi zgodovinarka Svetlana Solnceva. Anton Denikin, vojaški poveljnik v času začasne vlade, je dejal, da "obstaja veliko več primernejših načinov za služenje vojski." Teh žensk pa nič ni moglo ustaviti, saj so bile odločene, da se bodo borile in branile svojo državo. Do oktobra leta 1917 je v Rusiji obstajalo že 6 ženskih bataljonov, a le bataljon Bočkareve je doživel boj od blizu.

8. julija 1917 se je prvi ženski bataljon boril v bitki blizu Smorgona. Moški so oklevali, ženske enote pa so vodile juriš in spodbujale druge, naj se jim pridružijo. V treh dneh so Rusi odbili 14 nemških napadov, a so se morali nato umakniti, ker ni bilo okrepitev.

Maria Bočkareva s svojimi vojakinjami.

Getty Images

Od 170 žensk jih je 30 umrlo, 70 pa je bilo ranjenih. Te žrtve so uporabili kot izgovor, da niso ustanavljali novih ženskih bataljonov, obstoječe pa so razpustili. Tiste, ki so se želele boriti še naprej, so se morale prijaviti za sprejem v redne enote.

Ena ženska enota pa je preživela dlje kot ostale - skupina žensk, ki jih je Bočkareva sprva izključila, a so ostale v Petrograjski regiji in ustanovile enoto pod kapitanom Loskovim. Oktobra 1917 so branile zimsko palačo pred boljševiki, vendar so bile premagane. Boljševiki so za vedno razpustili vse ženske enote, le Bočkareva je ostala vojakinja.

Ameriški epilog

Maria Bočkareva

Getty Images

Po pretresu možganov v bitki pri Smorgonu je Bočkareva en mesec preživela v petrograjski bolnišnici. Zavrnila je sodelovanje z boljševiki, zato so jo obtožili protirevolucionarnega delovanja. Uspelo ji je pobegniti v Evropo in nato v ZDA, kjer je začela s protiboljševiško kampanjo. Spoznala je predsednika Woodrowa Wilsona, angleški kralj George V. pa ji je obljubil finančno pomoč.

Leta 1918 se je vrnila v Arhangelsk z angleškimi četami, leto kasneje pa je šla v Omsk, kjer se je srečala z generalom Aleksandrom Kolčakom, vodjo kratkotrajne protikomunistične vlade. Kolčak je upal, da bo Bočkareva ustanovila ženski bataljon v njegovi vojski, vendar so jo januarja leta 1920 boljševiki aretirali.

Maja istega leta so jo ustrelili, saj so boljševiki sklepali, da se vodja ženskih bataljonov smrti nikoli ne bo nehala boriti proti sovražnikom. Šele leta 1992 jo je ruska vlada rehabilitirala.

Spoznajte tri sovjetske ostrostrelke, ki so si priborile nesmrtno slavo v drugi svetovni vojni.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.