Kako je Hruščov Krim podaril Ukrajini

Nikita Hruščov je ločil Krim od Rusije kmalu po prihodu na čelo Sovjetske zveze.

Nikita Hruščov je ločil Krim od Rusije kmalu po prihodu na čelo Sovjetske zveze.

Valentin Soboljev/TASS
18. marca 2018 bodo minila štiri leta, odkar je bil polotok Krim priključen k Ruski federaciji, še leta 1954 pa je sovjetska oblast Krim »prestavila« iz Rusije v Ukrajino. Predstavljamo podrobnosti te poteze.

Danes si je to morda težko zamisliti, toda Krim, ki je danes kamen spotike v odnosih med Rusijo, Ukrajino in Zahodom, je bil pred samo 64 leti »bratsko darilo ruskega naroda ukrajinskemu«, ki je takrat obeležil 300-letnico združitve Rusije in Malorusije v eni državi. Simbolična gesta naj bi okrepila prijateljstvo in gospodarstvo, pa tudi politični pomen novega generalnega sekretarja Nikite Hruščova.

Krim postane del Rusije v 18. stoletju

Spomnimo, da je bil Krim skozi svojo zgodovino pod vplivom Vzhodnega rimskega cesarstva, Hazarskega kanata, Mongolskega imperija in Osmanskega imperija, preden je leta 1783 postal del Ruskega imperija. Do leta 1917 je bila Rusija monolitna država, po revoluciji pa je bila država uradno razdeljena na formalno samostojne sovjetske republike in avtonomne regije. Ne glede na vse revolucionarne turbulence je Krim na koncu ostal del ozemlja sovjetske Rusije.

Sovjetska Ukrajina je pridobila svojo republiko v okviru Sovjetske zveze. Krim pa je dobila kot darilo, ki je bilo takrat za prebivalce države povsem nepričakovano, presenetilo je celo sovjetsko politično elito.

Hruščov naklonjen Ukrajini

Hruščov je vrsto let vodil Komunistično partijo Ukrajine in takoj po prihodu na čelo Sovjetske zveze se je odločil za simbolično gesto, ki bi mu morala zagotoviti čvrsto podporo med vplivno ukrajinsko elito. Njegova pobuda je bil čisto prostovoljna, predstavil jo je na takrat nenavaden način: na enem sestanku v Kremlju, posvečenem poljedelstvu, je predlagal, da se Krim podari Ukrajini. Na tem sestanku je bil prisoten tudi Dmitrij Šepilov, bodoči sovjetski zunanji minister, ki je o srečanju pozneje pisal: »Hruščov je hotel, da sam Ukrajini izroči darilo na zlatem pladnju, da bi se vsa republika zavedala njegove darežljivosti in nenehne skrbi za napredek Ukrajine.«

»Ukrajincem že teče voda v grlo in presrečni bodo, če jim damo Krim. Mislim, da bomo z Rusijo dosegli dogovor. Samo moramo vse to pametno organizirati,« naj bi po pisanju Šepilova rekel Hruščov o svojem predlogu. Predhodnik Šepilova na funkciji zunanjega ministra, zvesti Stalinov tovariš in ljudski komisar Molotov, je bil prav tako prisoten na tem sestanku. Molotov je na predlog reagiral takole: »Ta predlog je seveda zgrešen. A moramo sodeč po vsem očitno nanj pristati.«

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Argumenti Hruščova so bili pozneje poudarjeni v formulaciji, ki sta jo 5. februarja 1954 na zasedanju predsedstva vrhovnega sovjeta RSFSR (ruska sovjetska republika) predstavila »ognjevita govorca« Mihail Tarasov in Otto Kuusinen. Na kratko rečeno lahko govorimo o treh vidikih: 1) Ukrajina je bližje Krimu, 2) V novi konfiguraciji bo lažje o Krimu voditi račune, 3) Ni tako bistveno, komu pripada Krim, saj sta Ukrajina in Rusija ista država (ZSSR).

Takrat v petdesetih letih tudi prebivalcem Krima ni prišlo na pamet, da bi bili razburjeni zaradi »predaje«, s podobnimi razlogi kot pri politikih – saj gre vendar za premik v sestavi iste enotne države, zato nekih bistvenih sprememb ni. Mnogi niso niti vedeli, kaj se dogaja, dokler se niso na ulici začeli pojavljati napisi v ukrajinskem jeziku.

Je bila predaja pravno zakonita?

Tudi šestdeset let po predaji Krima Ukrajini so prisotne razprave, ali je bila ta odločitev zakonita. Pravniki in zgodovinarji se zlasti sprašujejo, kdo je imel pravico, da se v imenu Ruske federacije strinja z odločitvijo o spremembi njenega ozemlja? Takšno soglasje je bilo namreč obvezno po 16. členu ustave RSFSR iz leta 1937 in 18. členu ustave ZSSR iz leta 1936.

Obe republiki sta izrazili svoje strinjanje z odločitvijo njihovih predsedstev vrhovnih sovjetov (tj. republiških vlad). Toda 33. člen ustave RSFSR predsedstvu republike ne daje pooblastil za spremembo meja ruske republike, lahko pa o tem sproži referendum. Toda takrat ni bilo nobenega referenduma niti na Krimu, niti v Sovjetski Rusiji.

Pozneje je ustava USSR (Sovjetska Ukrajina) iz leta 1978 ločeno opredelila Sevastopol za mesto republiškega pomena v sestavi Ukrajine (enak status kot Kijev), s katerim prebivalci Sevastopola niso soglašali niti takrat, niti danes. Poleg tega je predsedstvo vrhovnega sovjeta RSFSR 29. oktobra 1948 sprejelo odredbo o ločitvi Sevastopola v samostojno administrativno-gospodarski center, ki ni bila nikoli spremenjena ali ukinjena. Mestni svet Sevastopola je leta 1994 celo sprejel odločitev, da se združijo z Rusijo. Sevastopol je ločen od Krima tudi danes, saj so mu po priključitvi leta 2014 tudi v Ruski federaciji podelili status mesta zveznega pomena, enako kot to velja za Moskvo in Sankt Peterburg.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Kako prebivalci Krima danes gledajo na življenje polotoka po priključitvi k Rusiji, pa izveste v tem prispevku.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

This website uses cookies. Click here to find out more.

Accept cookies