Ruski sklad Istoričeskaja pamjat (Zgodovinski spomin) je na svoji spletni strani objavil prevedeno arhivsko gradivo, s katerega so v ZDA odstranili oznako "zaupno" in vsebuje pričevanja o tem, kako so zahodni voditelji v začetku 90. let pretentali takratnega sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova in obrambnega ministra, maršala Dmitrija Jazova.
Objavljeno gradivo vsebuje zagotovila zahodnih voditeljev, da države Varšavskega pakta, ki je takrat razpadal, ne bodo vključene v NATO in se zavezništvo ne bo širilo na vzhod. Kljub temu se na Zahodu nadaljujejo lažne navedbe, da takih zagotovil Moskvi med 1990 in 1991 ni bilo, piše Vzgljad.
Arhiv nacionalne varnosti, ki deluje na ameriški Univerzi George Washington, je 12. decembra lani objavil ameriško, sovjetsko, nemško, britansko in francosko diplomatsko dokumentacijo z začetka 90. let 20. stoletja.
Iz dokumentacije sledi, da bilo vprašanje sprejetja držav Varšavskega pakta v zvezo NATO pogosto na dnevnem redu pogovorov med zahodnimi voditelji z Gorbačovom, še posebej po združitvi Nemčije.
Prva zagotovila Sovjetski zvezi, da ni razloga za bojazen glede širjenja Nata in se bo bloku pridružila le Nemška demokratična republika, so bila javno podana 31. januarja 1990. Zunanji minister Zvezne republike Nemčije Hans Dietrich Genscher je v bavarskem mestu Tutzing izjavil, da spremembe v vzhodni Evropi in združitev Nemčije ne bi smele škoditi sovjetskim varnostnim interesom in da mora NATO odmisliti idejo o ozemeljski širitvi na vzhod proti mejam s Sovjetsko zvezo.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Podobne obljube je prejel Gorbačov osebno od ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja. Na opazko sovjetskega voditelja, da je širjenje na vzhod nesprejemljivo, je šef ameriške diplomacije odvrnil z besedami: »Niti jaz niti predsednik nimava namere potegniti enostransko korist iz aktualnih procesov,« torej razpada socialističnega bloka, ki je v tistem času postal realnost. »Če v Natu ohranimo Nemčijo, se zveza ne bo razširila na vzhod niti za en centimeter,« je Baker obljubil Gorbačovu. O tem priča stenografski zapis njunega pogovora 9. februarja 1990.
Obljub ni prejemal samo Gorbačov. Ko se je obrambni minister Dmitrij Jazov spomladi 1991 pri britanskem premierju Johnu Majorju neposredno pozanimal, ali bodo vzhodnoevropske države vstopile v NATO, je dobil odgovor: »To se v nobenem primeru ne bo zgodilo.« To je bilo zabeleženo v dnevniku britanskega veleposlanika Rodricka Breitwarta 5. marca 1991.
Stenografski zapisi s sestankov ter poročila diplomatov in uradnikov pričajo o tem, da so zahodni voditelji, vključno z ameriškim predsednikom Georgeom Bushem st., redno podajali podobne izjave z večjo ali manjšo mero odločnosti. Mimogrede, njihove obljube in zaveze niso bile nikoli zapisane v nobenem dokumentu.
Tako zahodna Evropa kot ZDA so bile pri vprašanju Nata zelo previdne, saj ruske zahteve po pravnih zagotovilih niso bile izključene. Na koncu se vendarle niso zgodile. »Gorbačov enostavno ni zahteval pravnih zagotovil. Ni jim pripisoval velikega pomena, raje se je naslanjal ne gentlemanski kodeks svojih sogovornikov v dobri veri, da se bodo držali svojih besed,« je za Vzgljad povedal direktor sklada Zgodovinski spomin Aleksander Djukov in poudaril, da je to bila glavna napaka.
Takšna drža Gorbačova je izvirala predvsem iz njegovih osebnih stališč v tistem času. Verjel je, da je prihodnost Sovjetske zveze odvisna od integracije z drugimi državami obnovljene Evrope in da bo NATO pri svoji reorganizaciji upošteval interese Moskve, je razložil Djukov. Z drugimi besedami, kot dodaja: »Gorbačov je menil, da bo perestrojka v ZSSR privedla tudi do sprememb v razmišljanju na Zahodu in bo država sprejeta v enoten evropski dom.«
Preberite še: Kaj vsak teden iščejo ameriška vohunska letala na ruskih mejah?