Kako sta Američana vohunila za Sovjetsko zvezo in umrla za komunizem

19. junija 1953 sta se zgodili dve usmrtitvi v zloglasnem zaporu Sing Sing blizu New Yorka. Eden po eden sta šla Julius in Ethel Rosenberg v sobo za usmrtitev. Mož, ki je imel celice bližje sobi z električnim stolom, je šel prvi, posebej, da žena ne bi gledala, kako umira njen zakonec.

Julius je umrl že po prvem šoku, Ethel pa ni imela te sreče. Po treh šokih je njeno srce še vedno bilo, zato jo je moral izvršitelj stresti še dvakrat, preden je umrla. Nihče od njiju ni izrekel kakšnih zadnjih besed pred smrtjo.

Zapor Sing Sing, Ossining, New York

AFP

Rosenberga sta bila predana komunista in sta bila nekaj mesecev prej obsojena na smrt zaradi predajanja jedrskih in drugih vojaških skrivnosti Sovjetom. Sodnik Irving Kaufman je bil na sojenju neusmiljen: »Tale zarotnika sta ukradla najpomembnejše znanstvene informacije … in jih dostavila Sovjetski zvezi.«

Kako pa jima je to uspelo? In zakaj sta to storila?

Družinske izdaje peljejo v zapor

Več desetletij po sojenju Rosenbergoma se je izkazalo, da so ameriške tajne službe že konec 40. let 20. stoletja uspele dešifrirati sovjetske tajne šifre, ki so jih uporabljali agenti ZSSR v tujini. Šlo je za ameriški projekt pod šifro Venona. S pomočjo dešifriranj iz projekta Venona so Američani odkrili več jedrskih vohunov, med katerimi je bil tudi v Nemčiji rojeni fizik Claus Fuchs, ki je delal v Veliki Britaniji.

Fuchs je bil kolega mnogim ameriškim znanstvenikom, ki so delali v jedrskem projektu Manhattan, svoje ugotovitve o razvoju projekta pa je posredoval Moskvi. Sovjeti so tako lahko leta 1949 razbili monopol ZDA nad jedrskim orožjem, le štiri leta po napadih v Hirošimi in Nagasakiju na Japonskem so imeli svojo atomsko bombo.

Fuchs je tudi potem ostal v Veliki Britaniji, a je imel več ameriških kolegov. Pri ameriškem časniku New York Times se spominjajo, da so tajne službe zasliševale enega agenta za drugim in na koncu prijele Davida Greenglassa, ki je bil priključen v projekt Manhattan leta 1944 v Novi Mehiki.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

»Povsod – celo v Los Alamosu – je izpovedoval komunizem in poskušal prepričevati kolege vojake in sodelavce, da bodo nekoč živeli v utopični družbi brez bede in nepravičnosti,« opisuje Times obnašanje Greenglassa.

Ethel Rosenberg je bila Greenglassova sestra. Greenglass ji je povedal, da mu je Julius priznal, da ga je rekrutiral v vohunsko delo za Sovjetsko zvezo. Rosenbergu je pozneje, leta 1945, poslal »grobo skico in 12 strani tehničnih podrobnosti o bombi«. Julija 1950 so zvezne oblasti aretirale Juliusa Rosenberga.

David Greenglass je pričal proti svoji sestri Ethel in njenem možu Juliusu Rosenbergu.

AP

Ni bilo upanja na pošteno sojenje

Kmalu je podobno za Juliusom prišla še Ethel. David Greenglass je pričal tudi proti njej, s trditvami, da je Juliusu pomagala pri vohunjenju. Greenglass je pozneje spremenil svoje pričevanje, rekoč, da je vpletel notri svojo sestro, da bi pred pregonom zaščitil svojo ženo, ki je bila prav tako vpletena v vohunsko dejavnost. »Žena mi je pomembnejša od moje sestre,« je zatrdil v nekem intervjuju.

Ethel Rosenberg

Getty Images

Za razliko od drugih jedrskih vohunov sta Rosenberga na sodišču vztrajno zatrjevala, da sta nedolžna, a so bile stvari potem zanju samo še hujše. Sodnik Kaufman ju je na koncu spoznal za kriva in aprila 1951 oba obsodil na smrtno kazen, sklicujoč se na veliko škodo, ki sta jo državi povzročila s svojimi dejanji.

Julius Rosenberg

Getty Images

»Razvijala se je hladna vojna proti Sovjetski zvezi, v Koreji pa je že potekala vroča vojna, zato Rosenberga v prevladujočem tisku nista imela kaj dosti možnosti za pošteno sojenje. V mislih večine je bilo že vnaprej jasno, kdo je kriv,« sta zapisala Frankie Y. Bailey in Steven Chermak v knjigi Zločini in sojenja stoletja (Crimes and Trials of the Century).

Žrtvovati svoje življenje

Letalska fotografija po prvi eksploziji atomske bombe na poligonu Trnity, Nova Mehika, 1945. Zakonca Rosenberg sta tvegala in žrtvovala svoje življenje, da sta izdala nekatere ameriške jedrske skrivnosti ZSSR.

AP

Levičarji po vsem svetu so vrsto let dvomili o tem, da sta Rosenberga res kriva, trdili so, da so ZDA usmrtile nedolžna človeka, ameriške oblasti so obtoževali celo antisemitizma. V 90. letih je bila umaknjena zaupnost z dokumentov projekta Venona. Takrat je Morton Sobell, nekdanji inženir podjetja General Electric, ki je bil leta 1951 obsojen zaradi vohunjenja, priznal, da je bil sovjetski agent in je delal skupaj z Juliusom Rosenbergom.

Vendar so ostala odprta vprašanja. Leta 1995 je ameriški odvetnik Alan Dershowitz v Los Angeles Times pisal, da naj bi bile pri njunem primeru določene stvari prirejene. Opozoril je na pogovore z odvetniki, ki so sodelovali na sojenju in so se pozneje spominjali dogajanja. Priznali so, da so bili resnični podatki (iz projekta Venona) še naprej šifrirani in zaupni, tako tožilci kot sodnik pa so se zanašali na šibke ali celo dvomljive dokaze, da bi bila Rosenberga obsojena kot kriva.

Dvomljiva je morda tudi Ethelina krivda nasploh. Sobell je to opisal takole: »Česa pa je bila ona kriva? Da je bila Juliusova žena.« Ni bila aktivna vohunka, proti njej pa je spregovoril njen brat David Greenglass. Upokojeni polkovnik KGB-ja Aleksander Feliksov, ki je delal v krogih okrog jedrskega programa, je prav tako trdil, da je Ethel Rosenberg »popolnoma nedolžna«, Julius pa da je Moskvi posredoval (zgolj) informacije, ki so bile skoraj povsem nekoristne. »Ni razumel ničesar o atomski bombi in nam ni mogel pomagati. Pa so ga vseeno ubili,« je rekel Feliksov.

Michael in Robert Meeropol, sinova Ethel Rosenberg, pozirata podobno kot na stari fotografiji pred Belo hišo leta 2016, ko sta predsednika Obamo pozvala k rehabilitaciji njune matere.

AP

Tako je težko reči, koliko škode sta Rosenberga v resnici povzročila svoji državi. Ni pa nobenega dvoma, da sta imela oba zakonca povsem ideološke motive, za katere sta bila pripravljena žrtvovati marsikaj. Bila sta tudi dolgoletna zvesta člana Ameriške komunistične partije.

»Verjela sta v Sovjetsko zvezo, sanjala sta o socialistični državi brez diskriminacije … Nista vedela za Stalinove krvave čistke in gulag,« je zapisal rusko-izraelski zgodovinar Zahar Gelman. Rosenberga sta bila pripravljena žrtvovati svoje življenje za svoje ideale, kar sta tudi storila.

Vohuni so bili zelo aktivni tudi v Moskvi. Predstavljamo pet krajev v sovjetski (danes ruski) prestolnici, ki so bili priča spopadom med sovjetskim KGB in ameriško CIA.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.