KGB-ja ni več, še vedno pa obstajajo KGB-jevci

Sedež FSB-ja na trgu Lubjanka

Sedež FSB-ja na trgu Lubjanka

Jevgenij Odinokov/Sputnik
Komite državne varnosti (KGB) kot struktura ne obstaja več že od leta 1991, po drugi strani pa še vedno obstajajo kagebejevci. Ne samo, da obstajajo, celo infiltrirani so v vse strukture oblasti. Danes so državni poslanci, senatorji in šefi državnih podjetij. Tudi vse sodobne ruske varnostne službe imajo pretekle korenine v KGB-ju.

Tajni agenti, zloglasne kleti internega zapora, totalno prisluškovanje in množično ovajanje so asociacije, ki se v zavesti današnjih državljanov Rusije pojavljajo v zvezi s KGB. Najslavnejši ruski »kagebejevec« je brez dvoma predsednik države Vladimir Putin. Njegovo službovanje v Dresdnu je še danes predmet zanimanja številnih raziskovalcev. »Kakšno nalogo je imel Putin v Vzhodni Nemčiji konec 80-ih?« se sprašujejo.

Zato pa je tajna služba tajna: zaupne informacije, s katerimi razpolaga, niso dostopne javnosti. Med drugim v tajnosti ni delovala samo obveščevalna služba. Sovjetski tisk ni zapisal ničesar tudi o nekaterih drugih posebnih strukturah.

Pod tujo biografijo

KGB-jeva radijska centrala v Litvi

»Jaz sem delal v upravi S, se pravi kot ilegalni obveščevalec. Delali smo pod tujimi potnimi listi in biografijami. Takšnih ljudi je bilo precej veliko,« je za Russia Beyond povedal upokojeni general-major KGB-ja Valerij Maljovanij.

Struktura te uprave nikoli ni bila dostopna za javnost. Agent Sovjetske zveze je bil lahko neki inženir, knjižničar ali gospodarski posrednik. Veliko lažje je bilo z »legalnimi« uslužbenci, ki so bili na uradni diplomatski funkciji. Prvi sekretar na veleposlaništvu je bil na primer vedno človek iz KGB-ja.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

»Leta 1981 sem se v Angoli 'vpeljal' kot načelnik oddelka v upravi strateških naftnih baz, torej sem bil uradno zaposlen v civilni službi. Vendar smo v tajnosti pripravljali kadre za nenasilno zamenjavo oblasti,« pravi Maljovanij.

KGB se po ničemer ni razlikoval od drugih tajnih služb po svetu, zatrjuje Aleksander Mihajlov, ki je v delal 15 let kot agent »na terenu«. Po njegovih besedah je morda razlika zgolj v tem, da je bil Komite državne varnosti oboroženi odred Komunistične partije in je bil tako »država v državi«.

Kontrolor za 300 dolarjev

Izkaznica mladega oficirja KGB-ja

Strah pred »čekisti« so doživljali tudi sovjetski državljani sami. Slovita »ideološka« peta uprava je kot senca spremljala partijo, njen 12. oddelek pa je prisluškoval telefonskim pogovorom in javnim prostorom ter je bil veliko bolj obveščen kot vse ostale strukture.

»Imenoval se je 'oddelek', toda s svojim številom uslužbencev je lahko onesposobil cele posamezne države,« pripoveduje Nikita Petrov, zgodovinar sovjetskih varnostnih organov in sodelavec organizacije Memorial.

Tam so delali kontrolorji, v glavnem so to bile ženske. Njihova plača je znašala 300 rubljev [nekaj manj kot 300 dolarjev]. Pred sprejemom na to delovno mesto so kandidate preverjali tudi po leto dni. V 24 urah spremljanja enega »objekta« je bilo posnetega 8-11 ur raku, snemanje ene ure pa je pokrivalo 7 kontrolorjev.

Res je, da totalnega prisluškovanja ni bilo, ker za to ni bilo kapacitet. Največ se je prisluškovalo mednarodnim linijam. »Pred olimpijado v Moskvi ni bilo avtomatičnih linij. Pogovori so bili naročeni, da bi jih bilo mogoče lažje kontrolirati,« razlaga Petrov.

Dogajalo se je, da je bil v KGB sprejet tudi nekdo »z ulice«, vendar so bili takšni ljudje v manjšini. Omenjeni zgodovinar pravi, da »povečini niso bili novačeni zainteresirani, ampak ljudje, za katere je obstajalo gradivo, ki bi jih lahko kompromitiralo, zato so ti pristajali na sodelovanje«.

Dosje o vsakomur

KGB na Lubjanki (Moskva) leta 1985

Mimogrede, v »kleteh« zgradbe KGB-ja ni bilo mučenj. Pa niti »kleti« ni bilo. Obstajal je le interni zapor na sedmem nadstropju slovite zgradbe, ki je bila postavljena na trgu Lubjanka še pred revolucijo. Za »sovražnike« režima je obstajalo izgnanstvo na območja, oddaljena vsaj 101 km od velemesta (enako je veljalo tudi za povratnike in prostitutke). Obstajala so še dva člena kazenskega zakonita. Po besedah Petrova je bilo vsako leto po 70. členu (»protisovjetska agitacija«) aretiranih 30-60 ljudi, še 100 pa po 190. členu (»klevetanje proti državi«).

Jurij Andropov, šef KGB-ja in poznejši voditelj Sovjetske zveze

Od konca 60-ih let se je KGB-ja začela bati celo sovjetska oblast. Za šefa Komiteja državne varnosti so imenovali Jurija Andropova in od takrat je KGB prejemal trikrat več sredstev in možnosti, ki jih druge službe niso imele. Med drugim je spremljal celo organe Ministrstva za notranje zadeve, kar slednjih ni prav nič veselilo.

Začela se je »vojna služb«, v kateri je bilo glavno orožje gradivo, ki je kompromitiralo ljudi iz druge službe. KGB je delal dosjeje o vladajočih krogih in šefih oboroženih struktur ter odkrival njihove povezave s podzemljem. »Po smrti Leonida Brežnjeva je v politbiro vstopilo deset polkovnikov KGB-ja. Oni so imeli dosje o vsakomur. Takrat je Andropov postal generalni sekretar politbiroja oziroma prvi mož Sovjetske zveze,« pravi Maljovanij.

Smrt KGB-ja, ne pa tudi KGB-jevcev

Čeprav je vsemogoči komite dobil vse, kar je lahko dobil, od osebnih čet do pravice spremljanja vsake osebe, vseeno ni preživel avgustovskega puča leta 1991. »Čekisti« so pri tem neuspešnem državnem udaru odigrali vlogo »ušes« reakcionarjev. Nekateri so bili aretirani, a potem tudi pomiloščeni. V prostrane kabinete Lubjanke se je vselila novoustanovljena Federalna varnostna služba (FSB).

Kaj se je zgodilo s »kagebejevci«? Nekateri so ostali v FSB-ju, drugi so se »infiltrirali« v rusko vladajočo elito. Postali so poslanci, guvernerji, državni tožilci, namestniki ministrov in šefi državnih korporacij. Mnoge ljudi na položajih v Rusiji povezuje skupna poklicna zgodovina.

Naštejmo nekaj najbolj znanih bivših KGB-jevcev, ki so še danes vplivni ljudje:

1. Vladimir Putin: V 70. in 80. letih je bil med kontraobveščevalci KGB-ja, po razpadu Sovjetske zveze je bil direktor FSB-ja, tajnik ruskega varnostnega sveta, sedaj pa je ruski predsednik.

2. Sergej Čemezov: V Vzhodni Nemčiji je delal znotraj KGB-jeve enote za znanstveno-tehnični nadzor, kjer je bil v stiku s Putinom, danes je generalni direktor državne tehnološke korporacije Rosteh in visok funkcionar vladajoče stranke Enotna Rusija.

3. Sergej Ivanov: Sredi 70. let je delal v obveščevalni službi za tujino, v letih 2001-2007 je bil obrambni minister, od 2011 do 2016 je vodil kabinet predsednika države, danes je posebni predsednikov predstavnik za vprašanja ekologije in transporta.

4. Vladimir Jakunin: 22 let je bil med izvidniki KGB-ja, od leta 2005 do 2015 je bil šef Ruskih železnic, danes je eden od voditeljev foruma Dialog civilizacij in svetovalec za infrastrukturne projekte.

5. Aleksander Lebedjev: V 80-ih je bil med KGB-jevimi obveščevalci za tujino, pozneje je bil poslanec Državne dume, šef Novega medijskega holdinga, britanskega časnika The Independent in Nacionalne rezerve banke, danes je pomemben član Nacionalne rezervne korporacije.

6. Georgij Poltavčenko: V letih 1979-1994 je bil oficir v diviziji za transportno varnost. Pozneje je bil predsednikov regionalni predstavnik, od leta 2011 pa je guverner Sankt Peterburga.

7. Rašid Nurgalijev: V 80. letih je bil varnostni oficir v republiškem KGB-ju v Kareliji, od leta 2004 do 2012 je bil minister za notranje zadeve, od 2012 dela kot namestnik sekretarja ruskega varnostnega sveta.

8. Konstantin Romodanovski: V 80. letih je bil v 5. "ideološki" upravi KGB-ja, pozneje je bil načelnik oddelka za osebno varnost na notranjem ministrstvu, do aprila 2016 je vodil Zvezno migracijsko službo, od julija 2017 pa je pomočnik predsednikovega predstavnika v Osrednjem zveznem okrožju.

9. Pavel Astahov: Diplomiral je na najvišji akademiji KGB-ja, a nato takoj zapustil njegove organe. Pozneje je bil in tudi danes je odvetnik, v letih 2009-2016 pa je bil predsednikov predstavnik za vprašanja otrokovih pravic.

10. Viktor Zolotov: V 70. letih je delal v 9. upravi (varovanje visokih predstavnikov), danes pa je poveljnik ruske nacionalne garde. Vmes je bil tudi poveljnik sil notranjega ministrstva in direktor predsedniške varnostne službe.

11. Igor Sečin: Mnogi mediji zatrjujejo, da je delal v tujini med KGB-jevi izvidniki, kar sam zanika. Danes je šef naftne korporacije Rosneft, štiri leta pa je bil namestnik ruskega premierja (2008-12).

12. Nikolaj Tokarjev: Kot KGB-jevec je bil del znanstveno-tehničnih izvidnikov v Vzhodni Nemčiji, danes je šef naftne družbe Transneft. Ima tudi status generalmajorja FSB.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Poglejte še: GRU, Alfa in Vimpel: Najbolj znani ruski specialci

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke